Slavoj Žižek & Luka Mesec | Festival INDIGO 2024
Talk · Cukrarna ·
2024 · 1:32:20 · 8,895 words
ideologycapitalismcommunism-socialismpsychoanalysisfascism-populismgeopolitics-warcinema-art-culturetechnology-ai-cyberspacereligion-theologyliberalism-political-correctnessdemocracyhistoryethicseveryday-life
At Slovenia's Indigo Festival, Žižek and politician Luka Mesec open with leaked footage of Palestinian prisoner torture in Israeli jails, diagnosing the shameless public normalization of atrocity, rather than the acts themselves, as a civilizational symptom. Žižek argues the 1990s were the real utopia (Churchill paradox), that dystopian fiction harbors hidden utopian content (Handmaid's Tale surplus jouissance, The Last of Us post-collapse communism), and that contemporary capitalism is drifting toward 'soft fascism', conservative modernism combining free markets with authoritarian traditionalism (Wang Huning, Putin, Modi). The conversation ends with cautious optimism grounded in ordinary human solidarity (Hanif Kureishi's caregivers, Lea Ypi's Albanian collectivity) and Žižek's renewed commitment to global cooperation as a minimal communist program.
every located moment in this recording, click one to read it
The ideas in it 14
in the order they first come up; click a row for what he does with the idea here
Hypocrisy is politically preferable to shameless openness because inconsistency gives opponents a foothold for critique; shameless openness forecloses all challenge.
as “surplus enjoyment / plus-de-jouir”
Lacanian term deployed to explain viewers' perverse compulsion to watch ever-worse degradation in The Handmaid's Tale, condemned yet consumed with enjoyment.
as “utopian kernel of dystopia”
Every dystopian narrative contains a hidden positive moment: post-collapse solidarity, communal sharing, life freed from commodity logic.
as “living in utopia”
We already inhabit a utopia: liberal-democratic capitalism must constantly violate its own stated principles to survive, its rules are fictional.
The left should unashamedly demand states enforce their own legal order, exposing the right's toleration of extra-legal violence (Wagner, Proud Boys, settler attacks).
as “neo-feudalism”
Žižek accepts Varoufakis's tech-oligarch thesis but extends it: Global South capitalism now reproduces through extra-legal warlord violence, direct, brutal feudalism.
as “cursing as fundamental human act”
Via Lacan: cursing marks the basic symbolic frustration, having something to say but lacking the words, which distinguishes humans from machines.
Contemporary authoritarian form combining free-market economy with strong ethnic or traditional-values enforcement, his label for the Wang Huning / Putin / Modi model.
as “conservative modernism”
Žižek equates this with fascism's core formula, technological modernization plus organic ethnic community, currently exemplified by China, Russia, and India.
Capitalism abolished any supreme value limiting the drive for more; once released, there is no path back to pre-capitalist mechanisms of restraint.
Milanović's distinction: West allocates opportunities by (nominal) capability, East allocates by political connections, Žižek uses this to map the global split.
Liberal freedom no longer bounded by others' freedom but actively devouring it, cited from an Italian author as the condition of contemporary liberal societies.
as “vocation vs. job”
Via Kureishi: vocation means doing something because you genuinely cannot not do it; job means calculating personal benefit, low-paid caregivers exemplify true vocation.
Žižek's self-description: identifying with Christianity (including Christ's despairing cry as a curse) without belief in God.
Stories he reaches for 2
Žižek inverts Jameson's famous phrase as a eulogy: since Jameson lived until death 'happened to him,' it is now easier to imagine capitalism's end than Jameson's death.
“Lažje si je predstaviti smrt kapitalizma kot smrt Jamesona. On bo ostal.”
French mythic figure of obvious truths: 'one minute before he died, M. de La Palice was still alive', used to frame Jameson's life-committed-to-ideas-until-the-end.
“Eno minuto predno je umrl, je bil gospod La Palice še živ.”
Works invoked 10
Žižek says he is 'not a great admirer'; used to demonstrate plus-de-jouir: viewers consume dystopian horror with perverse enjoyment.
Dune film
Read as meditation on power's corruption: Paul Atreides becomes a tyrant through mass jihad mobilization, Žižek warns against this as a political model.
We book
Zamyatin's novel; its regulated sex-through-glass motif cited as precursor to the Italian film's parody of state-controlled sexuality.
Appreciated; Žižek is awaiting season 2; the settlement explicitly called 'communism' is a genuine utopian flash in popular culture.
The Postman film
Called 'a very bad film'; intellectually useful as an example of utopian solidarity content within a disaster narrative.
Free book
Lea Ypi memoir about Albanian communist childhood; strongly recommended; used to show genuine solidarity under coercion and its catastrophic collapse.
Perfect Days film
Wim Wenders film about a toilet cleaner with a quiet satisfying life; captures the Japanese/Korean withdrawal-from-ambition trend.
The Shatter book
Hanif Kureishi memoir about paralysis and caregivers; used to illustrate the vocation/job distinction and ordinary human solidarity.
Shogun tv
Mentioned as context for the Tokugawa Japan discussion; Žižek notes he knew about Tokugawa long before the series made it fashionable.
Italian sci-fi (year/exact title unclear; ASR-garbled); sex-as-energy / love-as-sin premise parodying Wilhelm Reich; Žižek calls it genuinely good and says it captures the spirit of the age.
People invoked 27
Kevin Costner positive
The Postman called 'a very bad film' and Costner 'completely lost' now; film remains intellectually useful as a utopian-solidarity-in-catastrophe case.
Mohamed Hamdan Dagalo (Hemedti) negative
Sudan RSF commander cited as neo-feudal warlord integrated into global capital (gold to UAE, stealing aid). Žižek glosses the name: 'Hemedti means little Mohamed.'
Wim Wenders positive
His film Perfect Days cited as capturing the Japanese/South Korean trend of withdrawal from ambition into quiet private life.
Narendra Modi negative
Briefly cited alongside Putin and Xi as another instance of conservative modernism.
Lea Ypi positive
Albanian philosopher; her memoir Free describes communist-era collective solidarity through a child's eyes, strongly recommended.
Todd McGowan positive
Lacanian friend; his ironic thesis, conservatives may be right that capitalism is ineradicable because it abolished the supreme value limiting desire, Žižek partly endorses.
Branko Milanović positive
Serbian economist; his meritocratic vs. political capitalism distinction cited as a useful diagnosis of East-West divergence.
Xi Jinping negative
His calls for Confucian-values education for youth exemplify soft fascism / conservative modernism.
Jacques Lacan positive
Invoked on plus-de-jouir (Handmaid's Tale) and on cursing as the basic human symbolic act.
G. K. Chesterton positive
Christian apologist with 'beautiful poetic points'; his paradox, man is the only wild animal, frames the opening diagnosis of human capacity for atrocity.
Francis Fukuyama negative
His 'end of history' thesis critiqued: the 1990s he celebrated were themselves a false utopia, now replaced by dystopia.
Yevgeny Zamyatin positive
His novel We (regulated sex through glass walls) is cited as precursor to the Italian film's parody of state-controlled sexuality.
Donald Trump negative
Labeled 'false anticapitalist', anti-immigrant populism serves capital while he is backed by Musk, the world's richest man.
Elon Musk negative
Currently world's richest person; cited as the irony of backing 'populist anticapitalist' Trump, epitomizes neo-feudal tech oligarchy.
Hanif Kureishi positive
Paralyzed British-Pakistani writer; his book The Shatter and its account of caregivers exemplify vocation and ordinary human solidarity.
Fredric Jameson positive
Recently deceased; eulogized warmly as 'a normal joyful leftist'; Žižek inverts his famous phrase as tribute and mourns him deeply.
Ruhollah Khomeini positive
Quoted approvingly as political organizer: 'Islam is political or it is nothing'; his goal was building a new society, not religious piety per se.
Yanis Varoufakis positive
His neo-feudalism thesis is accepted but extended: Varoufakis identifies tech oligarchs; Žižek adds direct warlord feudalism in the Global South.
Michel Foucault positive
His fascination with the Iranian revolution cited approvingly: it was a genuine mass political-religious mobilization, not mere 'false consciousness.'
Giorgia Meloni positive
Changed her anti-immigration position after realizing mass deportations would collapse Italy's economy, cited as rare pragmatic realism on the populist right.
Albanian dictator; his regime is the backdrop for Lea Ypi's memoir, described as 'a North Korea on the Balkans.'
Despite his horrors, Mao brought a European-style progress ideology to China rooted in the colonial trauma of the Opium Wars.
Wang Huning negative
Third-ranking Chinese ideologue admires US economic dynamism but wants to preserve traditional values, Žižek labels this 'conservative modernism' = fascism.
Vladimir Putin negative
His decree listing enemy nations 'incompatible with traditional Russian values' exemplifies conservative modernism; Wagner Group exemplifies state-backed extra-legal force.
Winston Churchill positive
His paradox, liberal democracy is the worst system except all others, invoked to frame 1990s liberal-democratic optimism as itself a utopia.
His orgone-therapy ideas parodied in the Italian sci-fi film (sex-as-energy device); cited as the intellectual background for the film's premise.
Friedrich Nietzsche positive
His Übermensch concept cited to describe capitalism's structure of 'more and more with no limiting point', capitalism as Nietzschean excess.
Transcript 46 turns
unknown
Dober večer.
Dober večer.
unknown
Danes je zadnji dan Indigo festivala. Z nami sta dva gosta, ki jih po moje ni potrebno posebej predstavljati. Dva filozofa, med njima eden tudi politik. In sicer Slavoj Žižek, redni gost Indigo festivala, upam da tudi v bodoče, in Luka Mesec, politik, mlajši politik, ki pa na politični sceni že kar nekaj, nekaj časa. Govorila bosta o politiki, pa ne samo o politiki, in tudi o drugih stvareh. Mogoče samo na začetku, eden izmed politikov je nekoč rekel, o meni je veliko, ampak res veliko laži, tako da pol od tega je pa resnica. In prosim, Slavoj Žižek, Luka Mesec.
Danes je zadnji dan Indigo festivala. Z nami sta dva gosta, ki jih po moje ni potrebno posebej predstavljati. Dva filozofa, med njima eden tudi politik. In sicer Slavoj Žižek, redni gost Indigo festivala, upam da tudi v bodoče, in Luka Mesec, politik, mlajši politik, ki pa na politični sceni že kar nekaj, nekaj časa. Govorila bosta o politiki, pa ne samo o politiki, in tudi o drugih stvareh. Mogoče samo na začetku, eden izmed politikov je nekoč rekel, o meni je veliko, ampak res veliko laži, tako da pol od tega je pa resnica. In prosim, Slavoj Žižek, Luka Mesec.
Slavoj Žižek
Veliko tem imava in hočeva tudi mogoče kaj časa za razpravo, zato bi jaz samo, če mi dovolite,
Veliko tem imava in hočeva tudi mogoče kaj časa za razpravo, zato bi jaz samo, če mi dovolite,
unknown
ampak da ne bo pomote, Slavoj, če lahko jaz začnem. S Slavojem sva se trikrat dobila, tako da je ta pogovor do besede vnaprej popolnoma zrežiran in natempirana sva točno na uro Se strinjaš? Zdaj pa prepuščam tvoji
ampak da ne bo pomote, Slavoj, če lahko jaz začnem. S Slavojem sva se trikrat dobila, tako da je ta pogovor do besede vnaprej popolnoma zrežiran in natempirana sva točno na uro Se strinjaš? Zdaj pa prepuščam tvoji
Slavoj Žižek
improvizaciji. Dobro, ne bo preveč improvizacije, samo hočem reči, da kaj se bo zdaj zgodilo. Ker se jaz razglašam za krščanskega ateista, krščanskega, me vedno fascinira, kako ko kakšen nadškof doda mašo, veste kako se reče, daroval je mašo. Se pravi, midva bova darovala debato tukaj, da smo na nivoju. Gremo naprej. Tema bo, in se ne norčujem, boste videli, Luka bo več govoril o splošnem, ne bom rekel čisto filozofskem, ampak družbeno-filozofskem aspektu, kje smo danes. Jaz bi pa samo z nekim kratkim klipom, odlomkom odprl, ker mislim, da groza tega, kar boste videli, najbolj ponazarja, kje smo. Pred kratkim sem našel nek odlomek na podcastu in ko se mi je zdelo tako noro, niso vedeli, a je to kaj podtaknjeno, in sem takoj preveril pri vseh mogočih prijateljih v Izraelu, je resnica. V nekem zaporu, ne tistem na Sinaju, ampak takoj pod Jeruzalemom, imajo zaprte tiste, za katere mislijo, noben ni seveda obsojen, da so hamasovci. In kaj se tam dogaja? Vsa čast Židom, sedem, osem stražarjev je od groze pobegnilo in šlo v javnost, da se dogajajo nepopisna mučenja. In o tem je prišlo celo nekaj meglenih posnetkov v javnost, kakšna mučenja Palestincev. Standardna, standardna oblika, so tudi hujše, je, se opravičujem za vulgarnost, da so Palestince tako priklonili na tla, na trebuh, potem jim pa, se opravičujem spet za vulgarnost, v rit potiskali debel jeklen kol, iz katerega so štrlele kot igle in povzročili tako rektalno krvavenje, da jih je precej po nekih ocenah vsaj par deset umrlo. Zdaj pride pa prava groza. Nisem utopist, pazite, Nasrallah lepo, da je umrl. Nisem za Hezbolah. Samo veste, kaj je mene zgrozilo tukaj? Izrael, ki je resno civilizirana država, kako je to odmevalo v javnosti? A so probali kaj utajiti? Ne, ni več sramu. Odkrito o tem razpravljajo, s slikami, stand-up komiki to opisujejo, se norčujejo, a je to nova moda med homoseksualci in tako naprej. To samo, pol pa ti lahko takoj začneš, kot uvod, ker se midva sprašujeva, in nisva neumna, vsi to delajo, dogajajo se neverjetna mučenja in tako naprej, samo nekaj grozljivega je pa lahko, če celo država kot Izrael, kjer imam še vedno neko spoštovanje, če pristane na to, da se o temu brez sramu tako odkrito govori. In s tem vpeljem, kako se reče, Luko ali Lukota, jaz nikoli ne znam teh, tebe no, tebe, ki bo orisal horizont, kje smo danes, kaj se dogaja z utopijo, nostalgijo, z razpadom temeljne družbene vezi, da je nekaj takega možno. Pet minut, pol pa ti. A bi se umaknila ali kako? A se bo videlo? A se bo? Something
improvizaciji. Dobro, ne bo preveč improvizacije, samo hočem reči, da kaj se bo zdaj zgodilo. Ker se jaz razglašam za krščanskega ateista, krščanskega, me vedno fascinira, kako ko kakšen nadškof doda mašo, veste kako se reče, daroval je mašo. Se pravi, midva bova darovala debato tukaj, da smo na nivoju. Gremo naprej. Tema bo, in se ne norčujem, boste videli, Luka bo več govoril o splošnem, ne bom rekel čisto filozofskem, ampak družbeno-filozofskem aspektu, kje smo danes. Jaz bi pa samo z nekim kratkim klipom, odlomkom odprl, ker mislim, da groza tega, kar boste videli, najbolj ponazarja, kje smo. Pred kratkim sem našel nek odlomek na podcastu in ko se mi je zdelo tako noro, niso vedeli, a je to kaj podtaknjeno, in sem takoj preveril pri vseh mogočih prijateljih v Izraelu, je resnica. V nekem zaporu, ne tistem na Sinaju, ampak takoj pod Jeruzalemom, imajo zaprte tiste, za katere mislijo, noben ni seveda obsojen, da so hamasovci. In kaj se tam dogaja? Vsa čast Židom, sedem, osem stražarjev je od groze pobegnilo in šlo v javnost, da se dogajajo nepopisna mučenja. In o tem je prišlo celo nekaj meglenih posnetkov v javnost, kakšna mučenja Palestincev. Standardna, standardna oblika, so tudi hujše, je, se opravičujem za vulgarnost, da so Palestince tako priklonili na tla, na trebuh, potem jim pa, se opravičujem spet za vulgarnost, v rit potiskali debel jeklen kol, iz katerega so štrlele kot igle in povzročili tako rektalno krvavenje, da jih je precej po nekih ocenah vsaj par deset umrlo. Zdaj pride pa prava groza. Nisem utopist, pazite, Nasrallah lepo, da je umrl. Nisem za Hezbolah. Samo veste, kaj je mene zgrozilo tukaj? Izrael, ki je resno civilizirana država, kako je to odmevalo v javnosti? A so probali kaj utajiti? Ne, ni več sramu. Odkrito o tem razpravljajo, s slikami, stand-up komiki to opisujejo, se norčujejo, a je to nova moda med homoseksualci in tako naprej. To samo, pol pa ti lahko takoj začneš, kot uvod, ker se midva sprašujeva, in nisva neumna, vsi to delajo, dogajajo se neverjetna mučenja in tako naprej, samo nekaj grozljivega je pa lahko, če celo država kot Izrael, kjer imam še vedno neko spoštovanje, če pristane na to, da se o temu brez sramu tako odkrito govori. In s tem vpeljem, kako se reče, Luko ali Lukota, jaz nikoli ne znam teh, tebe no, tebe, ki bo orisal horizont, kje smo danes, kaj se dogaja z utopijo, nostalgijo, z razpadom temeljne družbene vezi, da je nekaj takega možno. Pet minut, pol pa ti. A bi se umaknila ali kako? A se bo videlo? A se bo? Something
unknown
very sick and evil is happening in Israel's jails and almost nobody is talking about it. Israel is running, and let's be absolutely explicit about this, a system of torture camps. Welcome to hell is not an exaggeration. Nine Israeli reservists sodomized by inserting metal objects up the anus of the prisoner and causing terrible internal injuries.
very sick and evil is happening in Israel's jails and almost nobody is talking about it. Israel is running, and let's be absolutely explicit about this, a system of torture camps. Welcome to hell is not an exaggeration. Nine Israeli reservists sodomized by inserting metal objects up the anus of the prisoner and causing terrible internal injuries.
unknown
This is leaked CCTV video of what Israeli military police allege is a detainee being sodomized as he is hidden from the view of security cameras by riot shields.
This is leaked CCTV video of what Israeli military police allege is a detainee being sodomized as he is hidden from the view of security cameras by riot shields.
unknown
They were arrested, taken away to a detention center where there was an enormous outcry and there was actually an invasion of the detention center including politicians in support of the Israeli soldiers. Is
They were arrested, taken away to a detention center where there was an enormous outcry and there was actually an invasion of the detention center including politicians in support of the Israeli soldiers. Is
unknown
it right to sodomize prisoners? This conversation went on on breakfast television, sort of their equivalent in Israel of GM TV. So you have Israeli TV pundits discussing the
it right to sodomize prisoners? This conversation went on on breakfast television, sort of their equivalent in Israel of GM TV. So you have Israeli TV pundits discussing the
unknown
merits of allowing Palestinian prisoners to be raped. Many members of the cabinet are justifying it. Take the example of the
merits of allowing Palestinian prisoners to be raped. Many members of the cabinet are justifying it. Take the example of the
unknown
Israeli energy minister Eli Cohen: reservists who do holy work and guard the despicable Hamas. Itamar Ben-Gvir who is the security minister went even further: take your hands off our reservists. To je vse. Upam, da vas, mene je malo streslo. Ne to, kaj se dela, verjamem, da drugi niso nič boljši, ampak kako
Israeli energy minister Eli Cohen: reservists who do holy work and guard the despicable Hamas. Itamar Ben-Gvir who is the security minister went even further: take your hands off our reservists. To je vse. Upam, da vas, mene je malo streslo. Ne to, kaj se dela, verjamem, da drugi niso nič boljši, ampak kako
unknown
preprosto odkrito se o tem govori. Mislim, kje
preprosto odkrito se o tem govori. Mislim, kje
unknown
smo? Nekaj je narobe ne samo z družbo v tem tradicionalnem pomenu, eni so bogati, drugi so revni, bla bla, ampak samo temeljno družbeno vezjo. Ker jaz sem tukaj za osnovno hipokrizijo. Hipokrizija je boljše kot odprtost. Odprtost pomeni, da se sploh nimaš na kaj opreti. Hipokrizija pomeni, da lahko nasprotnika vsaj loviš, da mu rečeš op, tukaj pa nisi konsistenten s sabo, nek prostor odpre. In danes
smo? Nekaj je narobe ne samo z družbo v tem tradicionalnem pomenu, eni so bogati, drugi so revni, bla bla, ampak samo temeljno družbeno vezjo. Ker jaz sem tukaj za osnovno hipokrizijo. Hipokrizija je boljše kot odprtost. Odprtost pomeni, da se sploh nimaš na kaj opreti. Hipokrizija pomeni, da lahko nasprotnika vsaj loviš, da mu rečeš op, tukaj pa nisi konsistenten s sabo, nek prostor odpre. In danes
unknown
se v Rusiji, v Izraelu, o drugih državah ne govorim, danes te meje padajo. Kaj se dogaja? Jaz kot filozof sem zmeden in dajem besedo tebi. Ja, dober večer. Tudi jaz sem zgrožen. Ta posnetek vidim prvič. Nisem poznal groze, da je, ki se strinjam s Slavojem, bolj grozljiva v smislu, kako zlahka Izraelci kot narod take stvari upravičujejo. Bi pa
se v Rusiji, v Izraelu, o drugih državah ne govorim, danes te meje padajo. Kaj se dogaja? Jaz kot filozof sem zmeden in dajem besedo tebi. Ja, dober večer. Tudi jaz sem zgrožen. Ta posnetek vidim prvič. Nisem poznal groze, da je, ki se strinjam s Slavojem, bolj grozljiva v smislu, kako zlahka Izraelci kot narod take stvari upravičujejo. Bi pa
unknown
mogoče glede na to, da
mogoče glede na to, da
Slavoj Žižek
je Slavoj rekel, da darujeva debato, tudi jaz začel z enim konservativcem, ki nam mogoče da en lep pogled v to. Oba dva sva brala Chestertona. On je sicer krščanski apologet iz začetka stoletja. Zdaj, cela filozofija njegova, nimamo časa, da bi se o tem pogovarjali, ima pa veliko lepih poetičnih poant. In ena od teh je, ko reče, kako je možno, da se človek obnaša kot žival? In pol obrne našo običajno razlago na glavo, v smislu, mi imamo živali za nasilne in brutalne, on pa reče, pa saj je obratno, saj je človek edina divja žival. Človek je edina žival, ki je pač iz okvirov izšla in človek je edina žival, ki lahko naredi dobesedno karkoli, kar si zamisli. In v tem smislu je naš mentalni ustroj, svet idej v katerem živimo, v bistvu tisti, ki upravičuje taka dejanja. Zato v bistvu sem jaz danes razmišljal, kako izkoristiti privilegij, da se pogovarjam s Slavojem, ne me preveč hvaliti, da ne boš v gulag odnesel pol,
je Slavoj rekel, da darujeva debato, tudi jaz začel z enim konservativcem, ki nam mogoče da en lep pogled v to. Oba dva sva brala Chestertona. On je sicer krščanski apologet iz začetka stoletja. Zdaj, cela filozofija njegova, nimamo časa, da bi se o tem pogovarjali, ima pa veliko lepih poetičnih poant. In ena od teh je, ko reče, kako je možno, da se človek obnaša kot žival? In pol obrne našo običajno razlago na glavo, v smislu, mi imamo živali za nasilne in brutalne, on pa reče, pa saj je obratno, saj je človek edina divja žival. Človek je edina žival, ki je pač iz okvirov izšla in človek je edina žival, ki lahko naredi dobesedno karkoli, kar si zamisli. In v tem smislu je naš mentalni ustroj, svet idej v katerem živimo, v bistvu tisti, ki upravičuje taka dejanja. Zato v bistvu sem jaz danes razmišljal, kako izkoristiti privilegij, da se pogovarjam s Slavojem, ne me preveč hvaliti, da ne boš v gulag odnesel pol,
unknown
da se mogoče morava začeti pogovarjati o tem, kam je izginil naš optimistični miselni horizont. Zdaj tema letošnjega Indiga so paralelni svetovi. In vprašanje, ki se je meni ob tem uprlo, je, zakaj je edini paralelni svet, ki si ga danes pač zamišljamo poleg našega, v bistvu distopija, takšna ali drugačna? Ali je to tehno-distopija, ali je to podnebni zlom, ali je to vojna, ali je to takole pač mučenje, kot smo ga zdajle gledali. Skratka, nekako smo vsi pristali na tem, da živimo v najmanj slabem od vseh svetov, da so vse alternative slabše in da drvimo na slabše. In tukaj vidim temeljni politični problem današnjega časa. Mislim, da je temeljni problem ta, da kot družba ne samo, da ne verjamemo več, niti zamišljati si nismo več sposobni boljšega sveta, da ne rečem utopije. Pa bi mogoče tukaj začel. Zdaj utopija je, zelo pavšalno bom govoril, je po moje zelo evropska stvar, ki se je začela oziroma je prevevala cel novi vek. To je doba, ki jo zgodovinarji ponavadi označujejo od odkritja Amerike do konca prve svetovne vojne. Se pravi tam, ko je stari red v Evropi umiral in se je začenjala sodobnost. Nekako hecno, ne, krščanstvo je bilo tisto, ki je verjelo v odrešenje, krščanstvo je verjelo tisto,
da se mogoče morava začeti pogovarjati o tem, kam je izginil naš optimistični miselni horizont. Zdaj tema letošnjega Indiga so paralelni svetovi. In vprašanje, ki se je meni ob tem uprlo, je, zakaj je edini paralelni svet, ki si ga danes pač zamišljamo poleg našega, v bistvu distopija, takšna ali drugačna? Ali je to tehno-distopija, ali je to podnebni zlom, ali je to vojna, ali je to takole pač mučenje, kot smo ga zdajle gledali. Skratka, nekako smo vsi pristali na tem, da živimo v najmanj slabem od vseh svetov, da so vse alternative slabše in da drvimo na slabše. In tukaj vidim temeljni politični problem današnjega časa. Mislim, da je temeljni problem ta, da kot družba ne samo, da ne verjamemo več, niti zamišljati si nismo več sposobni boljšega sveta, da ne rečem utopije. Pa bi mogoče tukaj začel. Zdaj utopija je, zelo pavšalno bom govoril, je po moje zelo evropska stvar, ki se je začela oziroma je prevevala cel novi vek. To je doba, ki jo zgodovinarji ponavadi označujejo od odkritja Amerike do konca prve svetovne vojne. Se pravi tam, ko je stari red v Evropi umiral in se je začenjala sodobnost. Nekako hecno, ne, krščanstvo je bilo tisto, ki je verjelo v odrešenje, krščanstvo je verjelo tisto,
Slavoj Žižek
da se pač nekje nekje ne bo odpre, ampak ravno
da se pač nekje nekje ne bo odpre, ampak ravno
unknown
takrat, ko je krščanstvo umiralo, ko je krščanstvo popuščalo, se je Evropejcem horizont odpiral in smo si znali zamišljati alternative. V kratkem stoletju, tega bi jaz označil od do so bile te alternative sprobane. Različni kapitalizmi, od socialdemokratskega do najbolj takih s Kremljem z obmi, do različnih poti v socializem, do konca koncev fašizma in nacizma, do vrste revolucij, ki se je v tem obdobju zgodila. In v bistvu, ko gledamo nazaj, se zdi, da smo imeli pač neko tako stoletje, kratko stoletje kolektivnih družbenih eksperimentov, kjer smo probali vse možno,
takrat, ko je krščanstvo umiralo, ko je krščanstvo popuščalo, se je Evropejcem horizont odpiral in smo si znali zamišljati alternative. V kratkem stoletju, tega bi jaz označil od do so bile te alternative sprobane. Različni kapitalizmi, od socialdemokratskega do najbolj takih s Kremljem z obmi, do različnih poti v socializem, do konca koncev fašizma in nacizma, do vrste revolucij, ki se je v tem obdobju zgodila. In v bistvu, ko gledamo nazaj, se zdi, da smo imeli pač neko tako stoletje, kratko stoletje kolektivnih družbenih eksperimentov, kjer smo probali vse možno,
unknown
tako se nam danes zdi. In ko prebijemo berlinski zid leta kot vemo, pač Fukuyama razglasi konec zgodovine. Jaz ne bi rekel, da ga je takrat razglasil, kolikor je imel dober nos za duh časa. In zdaj v našem stoletju, recimo od leta naprej, si v bistvu ne znamo več zamišljati alternativ oziroma edina utopija, ki si jo še zmoremo zamišljati, je nostalgija. Pa bom tukaj kritičen ne samo do desnice, pač vemo, po čem je desnica nostalgična, tudi ko se z različnimi barvami na levici pogovarjamo, ima vsak svojo interpretacijo, kdaj so stari dobri časi minili, ne? Stari dobri časi socialne države, stari dobri časi sveta, kjer je bil kapital obuzdan znotraj nacionalnih držav, ne pa podivjan globalno, in razlago, kako in zakaj se je to končalo. Zdaj moj problem je, da to postaja prvovrsten politični problem, pa bom dal tukaj eno mogoče prispodobo za to. Zadnji dve leti sem kot minister za delo vključen v evropske institucije. Ti so v grobem tri. Evropska komisija, ki daje iniciative in sestavi v bistvu, kako bo izgledala in kaj bo počela pač Evropa v petletki. Evropski parlament, kjer poslancev o tem iniciativah, ki jih daje Evropska komisija, razpravlja, in Svet EU, kjer sedimo ministri v različnih sestavah, ki to potrjujemo. No in kar se je zgodilo ob prehodu iz prve komisije von der Leyen v drugo, je, da je prva, ne glede na to, koliko smo kritični, poskušala z nekimi progresivnimi zastavki. Recimo zeleni prehod je bil vsaj v začetku pač dobra iniciativa, čeprav je bore malo ostalo od njega. Komisar, s katerim smo mi delali, je uspel izpeljati direktivo o evropskih standardih za minimalno plačo. Večina ali pa kar nekaj evropskih držav ima minimalne plače daleč pod našo ravnijo, ponekod sploh ne obstajajo in tukaj smo uspeli poenotiti standarde, da je primerna minimalna plača enaka vsaj povprečne. Zdaj, ko se pomikamo v nov mandat, pa prihaja recimo na področju, ki ga jaz pokrivam, do enega čudnega obrata. Ker ni več tega horizonta, kaj hočemo, ne? Hočemo pravice iz dela, hočemo zeleni prehod, ampak je samo še strah pred globalno konkurenco, Kitajsko in drugimi vetrovi, ki šibajo okoli nas. Se je recimo po prvič po letu ukinilo resor, ki se je imenoval resor za delo in socialne zadeve v Evropski komisiji, in se ga preimenovalo v resor za ljudi, pripravljenost in veščine. Zdaj, kaj nam to sporoča? V stoletju smo socialno državo postavili okoli tega, da je bil v središču delavec. Ker so bili na oblasti več ali manj socialisti, socialdemokrati ali pa socialno obarvani konservativci po vojni povsod. In so v središče postavili delavca. Delavca, ki dela, plačuje prispevke za zdravstvo, pokojnino, socialno državo in tako naprej. To je prispevek za kolektivno solidarnost. To je prispevek, ki ga plačujemo za civilizirano družbo. In iz tega
tako se nam danes zdi. In ko prebijemo berlinski zid leta kot vemo, pač Fukuyama razglasi konec zgodovine. Jaz ne bi rekel, da ga je takrat razglasil, kolikor je imel dober nos za duh časa. In zdaj v našem stoletju, recimo od leta naprej, si v bistvu ne znamo več zamišljati alternativ oziroma edina utopija, ki si jo še zmoremo zamišljati, je nostalgija. Pa bom tukaj kritičen ne samo do desnice, pač vemo, po čem je desnica nostalgična, tudi ko se z različnimi barvami na levici pogovarjamo, ima vsak svojo interpretacijo, kdaj so stari dobri časi minili, ne? Stari dobri časi socialne države, stari dobri časi sveta, kjer je bil kapital obuzdan znotraj nacionalnih držav, ne pa podivjan globalno, in razlago, kako in zakaj se je to končalo. Zdaj moj problem je, da to postaja prvovrsten politični problem, pa bom dal tukaj eno mogoče prispodobo za to. Zadnji dve leti sem kot minister za delo vključen v evropske institucije. Ti so v grobem tri. Evropska komisija, ki daje iniciative in sestavi v bistvu, kako bo izgledala in kaj bo počela pač Evropa v petletki. Evropski parlament, kjer poslancev o tem iniciativah, ki jih daje Evropska komisija, razpravlja, in Svet EU, kjer sedimo ministri v različnih sestavah, ki to potrjujemo. No in kar se je zgodilo ob prehodu iz prve komisije von der Leyen v drugo, je, da je prva, ne glede na to, koliko smo kritični, poskušala z nekimi progresivnimi zastavki. Recimo zeleni prehod je bil vsaj v začetku pač dobra iniciativa, čeprav je bore malo ostalo od njega. Komisar, s katerim smo mi delali, je uspel izpeljati direktivo o evropskih standardih za minimalno plačo. Večina ali pa kar nekaj evropskih držav ima minimalne plače daleč pod našo ravnijo, ponekod sploh ne obstajajo in tukaj smo uspeli poenotiti standarde, da je primerna minimalna plača enaka vsaj povprečne. Zdaj, ko se pomikamo v nov mandat, pa prihaja recimo na področju, ki ga jaz pokrivam, do enega čudnega obrata. Ker ni več tega horizonta, kaj hočemo, ne? Hočemo pravice iz dela, hočemo zeleni prehod, ampak je samo še strah pred globalno konkurenco, Kitajsko in drugimi vetrovi, ki šibajo okoli nas. Se je recimo po prvič po letu ukinilo resor, ki se je imenoval resor za delo in socialne zadeve v Evropski komisiji, in se ga preimenovalo v resor za ljudi, pripravljenost in veščine. Zdaj, kaj nam to sporoča? V stoletju smo socialno državo postavili okoli tega, da je bil v središču delavec. Ker so bili na oblasti več ali manj socialisti, socialdemokrati ali pa socialno obarvani konservativci po vojni povsod. In so v središče postavili delavca. Delavca, ki dela, plačuje prispevke za zdravstvo, pokojnino, socialno državo in tako naprej. To je prispevek za kolektivno solidarnost. To je prispevek, ki ga plačujemo za civilizirano družbo. In iz tega
unknown
ven napajamo sisteme, ki omogočajo enakost med nami in enake možnosti od rojstva do smrti. Zdaj smo mi, mislim mi, govorim Evropska komisija, je pa ta resor spremenila v nekaj drugega. Če govorimo o tem, kaj so ljudje, pripravljenost in veščine, to pomeni nekaj drugega. Nismo več mi ljudje, zaposleni, tisti, ki bomo gradili svojo lastno prihodnost, ampak krize letijo okoli nas, mi nanje moramo biti pripravljeni in kar lahko naredimo, je, da bomo z veščinami oborožili ljudi za to, da se bodo lahko s temi krizami spoprijeli. Se pravi, iz aktivne vloge nas kot gradnikov prihodnosti smo se prepustili temu, da nam prihodnost narekujejo sile, ki jih ne moremo kontrolirati. Zdaj jaz sem se pred skoraj desetimi leti eno poletje učil kajtati, pa bom dal en primer iz tega. To je približno tako, kot da smo pripeti na padalo, pa ne moremo več padala kontrolirati, ampak se samo še pogovarjamo, kako se pač vetru, ki nas odnaša okoli, prepustiti oziroma prilagoditi. In v tem smislu evo, mislim, da je danes prvovrstna politična naloga, da se vprašamo o tem, kako smo se v takem položaju znašli in kako si zamisliti alternativo oziroma kako odpreti horizont, da lahko spet mi sami vzamemo svojo prihodnost v lastne roke. To bi bila moja iztočnica. Evo Slavoj. Malo hitro si končal, ampak v redu. Lahko bi še, ne, kar bi rad
ven napajamo sisteme, ki omogočajo enakost med nami in enake možnosti od rojstva do smrti. Zdaj smo mi, mislim mi, govorim Evropska komisija, je pa ta resor spremenila v nekaj drugega. Če govorimo o tem, kaj so ljudje, pripravljenost in veščine, to pomeni nekaj drugega. Nismo več mi ljudje, zaposleni, tisti, ki bomo gradili svojo lastno prihodnost, ampak krize letijo okoli nas, mi nanje moramo biti pripravljeni in kar lahko naredimo, je, da bomo z veščinami oborožili ljudi za to, da se bodo lahko s temi krizami spoprijeli. Se pravi, iz aktivne vloge nas kot gradnikov prihodnosti smo se prepustili temu, da nam prihodnost narekujejo sile, ki jih ne moremo kontrolirati. Zdaj jaz sem se pred skoraj desetimi leti eno poletje učil kajtati, pa bom dal en primer iz tega. To je približno tako, kot da smo pripeti na padalo, pa ne moremo več padala kontrolirati, ampak se samo še pogovarjamo, kako se pač vetru, ki nas odnaša okoli, prepustiti oziroma prilagoditi. In v tem smislu evo, mislim, da je danes prvovrstna politična naloga, da se vprašamo o tem, kako smo se v takem položaju znašli in kako si zamisliti alternativo oziroma kako odpreti horizont, da lahko spet mi sami vzamemo svojo prihodnost v lastne roke. To bi bila moja iztočnica. Evo Slavoj. Malo hitro si končal, ampak v redu. Lahko bi še, ne, kar bi rad
Slavoj Žižek
zdaj jaz razvil, je navezujoč na to, kar si ti rekel, da se gre v različne smeri. Na primer, ko sva se o tem pogovarjala, si imel neko zelo lepo paralelo kultur. Evropa, kot si povedal, je ta apokalipsa, mogoče nov začetek, zareza, progres. Potem, ko si sam rekel, islamske države imajo svoj model, neke druge afriške bolj ta model krožnega razvoja. Je pa zanimivo, ko si omenil Kitajsko, ne, ki imajo bolj, kot si ti omenil, nek tak vijugast upanje njihovo je to, stvari grejo gor pa dol v vijugi, samo je pa neko upanje, da ta vijuga gre počasi gor. A bi se strinjal tukaj s tem mojim niti ne popravkom, ampak dodatkom bolj, da je pa Kitajsko vrglo v zgodovino neka strahota nepopisna, ki se jim je zgodila okoli leta To so imeli kot apokalipso. Namreč, a veste, se opravičujem, če kateri že to misel ponavljajo, ampak kako bi rekel, to morate vedeti, to niso samo zgodbe, kaj je kolonializem vse groznega prinesel. Dve absolutno grozoti sta se zgodili približno ob istem času. Angleška okupacija Indije, kolonizacija in v opijski vojni združen napad zahodnih sil na Kitajsko. Ta napad je ena največjih sramot za mene v vsaj zapisani zgodovini človeštva. V Indiji so milijoni stradali, zato ker so predvsem v Bengalu Angleži vrgli kmete iz zemlje in začeli gojiti mak, opij, da so opij izvažali na Kitajsko. In to je postalo tam tako množično, da je dobesedno država začela usihati. Nek mlad cesar je probal narediti, kar se da, in pisati pismo kraljici Viktoriji, takrat je že bila, naj kaj naredi. Viktorija mu sploh ni odgovorila in potem je naredil s stališča imperializma napako ta cesar, samo to, prepovedal je uvoz opija iz Indije. Z razlago, ki je zelo zanimiva, da svobodna trgovina je temelj civilizacije in če katera država to krši, jo imajo druge države, ki zastopajo pravo svobodo, pravico napasti, da jo prisilijo k odprti trgovini. S to razlago so združene zahodne sile, vse skupaj, Anglija, Francija, Amerika, Nemčija, napadle Kitajsko in povzročile takšno razdejanje, da ne vlečem. Dam vam samo primer. A vi veste, ko govori se, pa to so bile inertne države in tako naprej, a vi veste, da je bila še leta Kitajska, ne per capita, priznam Angliji tukaj, ampak po globalnem bruto proizvodu trikrat močnejša od Anglije? To je bila relativno dobro delujoča glavna gospodarska velesila na svetu. Kar se je zgodilo kot posledica te opijske vojne, in ko sem imel neko predavanje o Latinski Ameriki po Zoomu, sem jim predlagal njihovim kartelom, a ne bi oni to aplicirali danes? Amerika omejuje uvoz opija iz Kolumbije, čakajte, prosta trgovina je temelj civilizacije, se pravi, naj karteli skupaj napadejo Ameriko. Neka pravičnost bi bila v tem. Da grem naprej. Nepopisna katastrofa. V letih je bruto produkt, to se da oceniti, ker Kitajska je bila velika birokratska država, ima zapiske tako kot Anglija, vse se ve, za več kot dve tretjini padel. Milijoni so umrli in tako naprej. Celo stoletje potem je bilo nepopisna groza za Kitajsko. In tukaj je ob vseh grozotah, ki jih je potem on počel, Mao prišel z nečem podobnim kot evropska ideja progresa, na podlagi te travme. Ampak da ne vlečem v tem, gremo naprej. Kar si ti rekel o utopijah. Spet imam en dodatek, blazno se strinjam s tabo, de, to kar si rekel, Fukuyama, leta so bila slavljena kot konec utopij. Utopija je pomenila celo dediščino francoske revolucije, ti bolj radikalni poskusi in, kot si ga že ti omenil, če parafraziram Churchilla, ugotovili smo, da je liberalno-demokratski kapitalizem, spet paradoks Churchillov slaven, najslabši možni sistem, problem je v tem, da so pa vsi drugi še slabši v praksi. Tako da, a bi se strinjal s tem dodatkom, da niso samo utopije do pol pa nostalgija, prava utopija so za mene bila leta. Takrat smo mislili, zdaj pa smo tam. Če ne najboljši vseh možnih, pa vsaj najboljši vseh slabih svetov. Potem se je pa začelo. september, globalno ogrevanje, sedaj ne vojne in tako naprej, grožnja umetne inteligence in, kot si ti že rekel, se strinjam, reakcija je bila distopije. A bi se strinjal s tem, mislim to je formalno vprašanje, seveda se moraš, a bi se strinjal s tem, da se je tukaj pa proces lepo zapletel. Jaz teh distopij nikakor ne bi preprosto zavrgel kot samo uživanje v dekadenci pa to. Kot je nedavno umrli Fredric Jameson in dovolite mi, če je bil ne tukaj, ampak v Ljubljani parkrat, trenutek, da mu izrazim spoštovanje, ker če kdo ni bil nek neumen dogmatični marksist, bo pa neka nova, je bil on. Veste, zakaj ga cenim? O tem sem že pisal v nekih zahodnih blogih. A veste to modrost francosko, tam imajo mitsko figuro, Monsieur de La Palice, ki govori tavtologije, ki so pa resnica. Najbolj znana tavtologija njega je, eno minuto predno je umrl, je bil gospod La Palice še živ. Ker je res. Jameson, vem, ker sem bil v stalnem stiku z njim, z njegovimi, ko je umrl, Jameson je umrl kot La Palice. Doma je umrl dan predno je umrl, je rekla njegova žena jokajoč, je še rekel, to je zadnji, ena beseda, ki jih je spregovoril, prosim, rabil bi te knjige pa nov blok, da si zapisujem. To je dobesedno, on ni umrl, on je živel do konca in potem se mu je smrt zgodila. Zato bi rad v čast Jamesonu ena njegovih fraz, ki so ponarodele in ki se napačno pripisujejo tudi meni, se spomniš, je tista slavna: Lažje si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. Naše geslo danes mora biti, in to je v duhu tvoje alternative, glede na to, da Jameson ni umrl, smrt se mu je zgodila, lažje si je predstaviti smrt kapitalizma kot smrt Jamesona. On bo ostal. Skratka, na kaj je Jameson opozoril, joj kako bomo pogrešali tega človeka. A veste, on je bil normalen radoživ levičar. Ko sva govorila, a si videl kak dober film, se je stresel, če sem omenil nekaj tam južnokorejske umetnine pa to, je rekel ta James Bond je slabši od unga pa un, čisto normalen. In kar je njega fasciniralo v distopijah, je dvoje, takoj sva se ujela. Po eni strani, kako imajo distopije dvojno, eno mračno perverzno, pa eno pozitivno družbeno razsežnost, celo utopično vedno. Recimo ne vem, če ste gledali, jaz nisem prevelik občudovalec, ampak ta Deklina zgodba, Handmaid's Tale. Zanimivo, kako ne samo moji moški prijatelji, tudi ženske, veste zakaj so gledali vsaj prvi dve sezoni, pol se pa razgubi zanimivo navdušenje, zaradi tega, ker samo čakaš, kak nov način bodo v tej republiki Gilead pogruntali, da še bolj ponižajo ženske, ne. In če prav, to je bil tipičen primer tega, čemur bi Lacan skoraj rekel plus-de-jouir, presežno uživanje. Ravno zato, ker veš, to je grozno, to obsojam pa iščeš, a jim bodo to naredili. Saj veste, kaj potem proti koncu jim tam pripnejo zobe v usta, tako da sploh govoriti ne morejo in tako naprej. Se pravi perverzni užitek v grozi, ki jo vidiš, je pa še ena stvar in na to je Jameson opozoril. Utopični potencial, pogosto je prava topika distopije, da pol ko se družba zruši, problem je v tem, da je v bistvu ista družba, samo bolj pošten kapitalizem. Recimo zelo slab film je pa zanimiv Kevin Costner, takrat se je začel njegov propad, zdaj je čist zgubljen, ne, Postman. Je neka katastrofa in družba razpadla, samo mali naselki tu pa tam, junak najde neko uniformo poštarja in začne raznašati pošto in počasi spet vzpostavi Združene države Amerike. Utopija je v tem, ki bodo bolj solidarne in tako naprej. In ni to samo meščanska utopija, recimo Jameson je rekel, njemu so bile, a veste v teh utopijah, konec civilizacije, ni več elektrike pa to, ampak je tako opozoril na ta utopični moment, recimo, a ni lepo, večina ljudi je mrtvih, pa greš v veleblagovnico pa ni nobenih blagajn pa si lepo nabereš stvari in tako naprej. Nova solidarnost. Ne vem, če ste gledali, celo popravite me, če se motim, a ste gledali serijo zdaj vsi čakamo drugo sezono, The Last of Us, Zadnji med nami. Kjer moški pa neka njegova mlada prijateljica, ki jo ščiti, nič seksualnega, potujeta po tej post-apokaliptični Ameriki in prideta v neko malo mesto, kjer so se domačini tam dobro organizirali, solidarno, ta pravi ne vem, a ta junak ali kdo, je pa kaj pa delate tukaj, saj kot da ste v komunizmu in dobi dober odgovor, ja tukaj imamo komunizem. Se pravi te apokalipse jaz ne bi videl samo negativno plat, tudi tam preživi neka v dobrem pomenu utopična razsežnost. Da o tem ne govorim, da so utopije, da so distopije vedno utopija enega je distopija drugega, ne. Recimo Trumpovska utopija, vemo kaj se dogaja s splavi in vsem tem, kaj še bo, je seveda distopija za feministke in druge. Samo da zaključim z dvema točkama, a bi se ti strinjal, ko sem prav razmišljal, da bi vpeljal še en pojem utopije, ki ne ustreza čisto, kar si predstavljamo potem. Na nek način veste v katerem pomenu mi živimo v utopijah? V pomenu, da rečemo živimo v liberalno-demokratski kapitalistični državi, laissez-faire in tako naprej, ampak če si od blizu pogledamo situacijo, mora ta država, ekonomija, oblast, kršiti lastna pravila na vse mogoče načine, da sploh lahko preživi. In tukaj bi se jaz vrnil zdaj k tvoji temi o razpadu družbenega, o tem sem že govoril, veliko naokoli. Začelo se je s Haitijem. Saj veste, kaj se s tem dogaja, še zdaj in to je že eno leto, tolpe obvladujejo več kot države. Država je razpadla. Dobro, boste rekli, primitivna država. A a a, moja teza je v tem, da marsikje po svetu danes kapitalizem prehaja v fazo, ko se dobesedno ne more več normalno reproducirati brez zunajzakonskega nasilnega pritiska, ki je formalno ilegalen, ga pa država podpira, diskretno ali vsaj tolerira. Na primer, Zahodni breg. Tam imate te settlerje, naseljence, ki kršijo direktno ne nek palestinski ali islamski ali Združeni Arabski, pustimo to, izraelski zakon kršijo. Država jih tolerira. Ne gre več brez toleriranja tega. A mislite, da sta Amerika pa Rusija kaj drugačni? Wagner grupa je bila primer te dvoumnosti, skupine, ki formalno ni del države, kot se je potem sam Putin, je priznal razkrilo, je država ves čas financirala Wagnerjevo skupino. V Ameriki Proud Boys in te skupine. Trump jih noče si direktno prisvojiti, jih pa podpira. Se pravi, res je situacija nevarna, ker prihajamo v položaj, ko se, in tukaj je naj na žalost na usoda, jaz upam, da se boš malo strinjal, na neki ravni moramo biti tudi mi brez sramu za Law and Order. In naš očitek mora biti oblasti, ne to je trd Law and Order, ampak vi sami ne morete ohranjati lastnega reda in zakona, kršite. In veste kaj bi vam za to dal tukaj kot primer največji simbol kje so, kje smo danes? Neka idiotska ameriška revija me je vprašala, kdo je heroj našega časa oziroma bad guy. In so pričakovali, da bom tej običajnim medijem, da bom sledil, saj poznate te oslarije, da bom rekel ne vem, Netanyahu ali Yahya Sinwar, Putin, Kim Jong Un. Ne, jaz sem rekel, jaz sem rekel kako mu je že ime, Hemedti ali kaj, skratka, vzel sem primer Sudana, kjer je zdaj nepopisna državljanska vojna in imaš te tako imenovane warlorde, vojne gospodarje, ki ima svoje področje, izjemno brutalno do lastnih ljudi in tako naprej, in če in vsi ti so hkrati z izjemno brutalnostjo do lastnih ljudi idealno vključeni v mednarodno trgovino. Recimo, res mi je obžalujem ušlo ime ta glavnega v Sudanu, ki izvaža zlato in ostale stvari v Arabske emirate, ti ga podpirajo, hkrati krade kot nor humanitarno pomoč, ki prihaja k njegovim ljudem. Ni važno, hočem samo reči to, fevdalizem. Ni več enotne države, isto je Kongo in drugje, nek fevdalni gospodar obvlada na zelo primitivni, brutalni ravni del prebivalstva. In tukaj, to je moja dialektična poanta, treba dopolniti, treba dopolniti se mi zdi Varoufakisa. Malo mi je sumljivo, aha, Hemedti je ime tega. Hemedti pomeni mali Mohamed, haha. Ta gospodar v Sudanu, kaj je tako groznega tukaj? A veste Varoufakis teza, saj jo je tudi meni se zdi prav razlagal, kako ta kapitalizem prehaja v neofevdalizem. Jaz imam še vedno probleme s to njegovo formulo, ampak on je mislil te velike, Elon Musk, Jeff Bezos in tako naprej, vodje korporacij, ki privatizirajo na nek fevdalen način celo območje. Ampak mislim, da je paradoks danes, da je to en tip kapitalizma, ki fevdalizma, ki pa v državah tretjim sveta je čedalje bolj dopolnjen s tem izjemno brutalnim direktnim fevdalizmom, ki niti ni fevdalizem tega razvitega srednjega veka, ampak brutalen fevdalizem začetka. Tukaj smo danes. Kam pa gremo? Govori. Osebno upanje, nekomu mi bo uspelo, nekoč bom bogat, nekoč bom nekaj. Utopija ali pa alternativa je pa vedno kolektivna, je pa družbena aspiracija. In tukaj mislim, da imamo temeljni problem. Evo Slavoj, zdaj
zdaj jaz razvil, je navezujoč na to, kar si ti rekel, da se gre v različne smeri. Na primer, ko sva se o tem pogovarjala, si imel neko zelo lepo paralelo kultur. Evropa, kot si povedal, je ta apokalipsa, mogoče nov začetek, zareza, progres. Potem, ko si sam rekel, islamske države imajo svoj model, neke druge afriške bolj ta model krožnega razvoja. Je pa zanimivo, ko si omenil Kitajsko, ne, ki imajo bolj, kot si ti omenil, nek tak vijugast upanje njihovo je to, stvari grejo gor pa dol v vijugi, samo je pa neko upanje, da ta vijuga gre počasi gor. A bi se strinjal tukaj s tem mojim niti ne popravkom, ampak dodatkom bolj, da je pa Kitajsko vrglo v zgodovino neka strahota nepopisna, ki se jim je zgodila okoli leta To so imeli kot apokalipso. Namreč, a veste, se opravičujem, če kateri že to misel ponavljajo, ampak kako bi rekel, to morate vedeti, to niso samo zgodbe, kaj je kolonializem vse groznega prinesel. Dve absolutno grozoti sta se zgodili približno ob istem času. Angleška okupacija Indije, kolonizacija in v opijski vojni združen napad zahodnih sil na Kitajsko. Ta napad je ena največjih sramot za mene v vsaj zapisani zgodovini človeštva. V Indiji so milijoni stradali, zato ker so predvsem v Bengalu Angleži vrgli kmete iz zemlje in začeli gojiti mak, opij, da so opij izvažali na Kitajsko. In to je postalo tam tako množično, da je dobesedno država začela usihati. Nek mlad cesar je probal narediti, kar se da, in pisati pismo kraljici Viktoriji, takrat je že bila, naj kaj naredi. Viktorija mu sploh ni odgovorila in potem je naredil s stališča imperializma napako ta cesar, samo to, prepovedal je uvoz opija iz Indije. Z razlago, ki je zelo zanimiva, da svobodna trgovina je temelj civilizacije in če katera država to krši, jo imajo druge države, ki zastopajo pravo svobodo, pravico napasti, da jo prisilijo k odprti trgovini. S to razlago so združene zahodne sile, vse skupaj, Anglija, Francija, Amerika, Nemčija, napadle Kitajsko in povzročile takšno razdejanje, da ne vlečem. Dam vam samo primer. A vi veste, ko govori se, pa to so bile inertne države in tako naprej, a vi veste, da je bila še leta Kitajska, ne per capita, priznam Angliji tukaj, ampak po globalnem bruto proizvodu trikrat močnejša od Anglije? To je bila relativno dobro delujoča glavna gospodarska velesila na svetu. Kar se je zgodilo kot posledica te opijske vojne, in ko sem imel neko predavanje o Latinski Ameriki po Zoomu, sem jim predlagal njihovim kartelom, a ne bi oni to aplicirali danes? Amerika omejuje uvoz opija iz Kolumbije, čakajte, prosta trgovina je temelj civilizacije, se pravi, naj karteli skupaj napadejo Ameriko. Neka pravičnost bi bila v tem. Da grem naprej. Nepopisna katastrofa. V letih je bruto produkt, to se da oceniti, ker Kitajska je bila velika birokratska država, ima zapiske tako kot Anglija, vse se ve, za več kot dve tretjini padel. Milijoni so umrli in tako naprej. Celo stoletje potem je bilo nepopisna groza za Kitajsko. In tukaj je ob vseh grozotah, ki jih je potem on počel, Mao prišel z nečem podobnim kot evropska ideja progresa, na podlagi te travme. Ampak da ne vlečem v tem, gremo naprej. Kar si ti rekel o utopijah. Spet imam en dodatek, blazno se strinjam s tabo, de, to kar si rekel, Fukuyama, leta so bila slavljena kot konec utopij. Utopija je pomenila celo dediščino francoske revolucije, ti bolj radikalni poskusi in, kot si ga že ti omenil, če parafraziram Churchilla, ugotovili smo, da je liberalno-demokratski kapitalizem, spet paradoks Churchillov slaven, najslabši možni sistem, problem je v tem, da so pa vsi drugi še slabši v praksi. Tako da, a bi se strinjal s tem dodatkom, da niso samo utopije do pol pa nostalgija, prava utopija so za mene bila leta. Takrat smo mislili, zdaj pa smo tam. Če ne najboljši vseh možnih, pa vsaj najboljši vseh slabih svetov. Potem se je pa začelo. september, globalno ogrevanje, sedaj ne vojne in tako naprej, grožnja umetne inteligence in, kot si ti že rekel, se strinjam, reakcija je bila distopije. A bi se strinjal s tem, mislim to je formalno vprašanje, seveda se moraš, a bi se strinjal s tem, da se je tukaj pa proces lepo zapletel. Jaz teh distopij nikakor ne bi preprosto zavrgel kot samo uživanje v dekadenci pa to. Kot je nedavno umrli Fredric Jameson in dovolite mi, če je bil ne tukaj, ampak v Ljubljani parkrat, trenutek, da mu izrazim spoštovanje, ker če kdo ni bil nek neumen dogmatični marksist, bo pa neka nova, je bil on. Veste, zakaj ga cenim? O tem sem že pisal v nekih zahodnih blogih. A veste to modrost francosko, tam imajo mitsko figuro, Monsieur de La Palice, ki govori tavtologije, ki so pa resnica. Najbolj znana tavtologija njega je, eno minuto predno je umrl, je bil gospod La Palice še živ. Ker je res. Jameson, vem, ker sem bil v stalnem stiku z njim, z njegovimi, ko je umrl, Jameson je umrl kot La Palice. Doma je umrl dan predno je umrl, je rekla njegova žena jokajoč, je še rekel, to je zadnji, ena beseda, ki jih je spregovoril, prosim, rabil bi te knjige pa nov blok, da si zapisujem. To je dobesedno, on ni umrl, on je živel do konca in potem se mu je smrt zgodila. Zato bi rad v čast Jamesonu ena njegovih fraz, ki so ponarodele in ki se napačno pripisujejo tudi meni, se spomniš, je tista slavna: Lažje si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. Naše geslo danes mora biti, in to je v duhu tvoje alternative, glede na to, da Jameson ni umrl, smrt se mu je zgodila, lažje si je predstaviti smrt kapitalizma kot smrt Jamesona. On bo ostal. Skratka, na kaj je Jameson opozoril, joj kako bomo pogrešali tega človeka. A veste, on je bil normalen radoživ levičar. Ko sva govorila, a si videl kak dober film, se je stresel, če sem omenil nekaj tam južnokorejske umetnine pa to, je rekel ta James Bond je slabši od unga pa un, čisto normalen. In kar je njega fasciniralo v distopijah, je dvoje, takoj sva se ujela. Po eni strani, kako imajo distopije dvojno, eno mračno perverzno, pa eno pozitivno družbeno razsežnost, celo utopično vedno. Recimo ne vem, če ste gledali, jaz nisem prevelik občudovalec, ampak ta Deklina zgodba, Handmaid's Tale. Zanimivo, kako ne samo moji moški prijatelji, tudi ženske, veste zakaj so gledali vsaj prvi dve sezoni, pol se pa razgubi zanimivo navdušenje, zaradi tega, ker samo čakaš, kak nov način bodo v tej republiki Gilead pogruntali, da še bolj ponižajo ženske, ne. In če prav, to je bil tipičen primer tega, čemur bi Lacan skoraj rekel plus-de-jouir, presežno uživanje. Ravno zato, ker veš, to je grozno, to obsojam pa iščeš, a jim bodo to naredili. Saj veste, kaj potem proti koncu jim tam pripnejo zobe v usta, tako da sploh govoriti ne morejo in tako naprej. Se pravi perverzni užitek v grozi, ki jo vidiš, je pa še ena stvar in na to je Jameson opozoril. Utopični potencial, pogosto je prava topika distopije, da pol ko se družba zruši, problem je v tem, da je v bistvu ista družba, samo bolj pošten kapitalizem. Recimo zelo slab film je pa zanimiv Kevin Costner, takrat se je začel njegov propad, zdaj je čist zgubljen, ne, Postman. Je neka katastrofa in družba razpadla, samo mali naselki tu pa tam, junak najde neko uniformo poštarja in začne raznašati pošto in počasi spet vzpostavi Združene države Amerike. Utopija je v tem, ki bodo bolj solidarne in tako naprej. In ni to samo meščanska utopija, recimo Jameson je rekel, njemu so bile, a veste v teh utopijah, konec civilizacije, ni več elektrike pa to, ampak je tako opozoril na ta utopični moment, recimo, a ni lepo, večina ljudi je mrtvih, pa greš v veleblagovnico pa ni nobenih blagajn pa si lepo nabereš stvari in tako naprej. Nova solidarnost. Ne vem, če ste gledali, celo popravite me, če se motim, a ste gledali serijo zdaj vsi čakamo drugo sezono, The Last of Us, Zadnji med nami. Kjer moški pa neka njegova mlada prijateljica, ki jo ščiti, nič seksualnega, potujeta po tej post-apokaliptični Ameriki in prideta v neko malo mesto, kjer so se domačini tam dobro organizirali, solidarno, ta pravi ne vem, a ta junak ali kdo, je pa kaj pa delate tukaj, saj kot da ste v komunizmu in dobi dober odgovor, ja tukaj imamo komunizem. Se pravi te apokalipse jaz ne bi videl samo negativno plat, tudi tam preživi neka v dobrem pomenu utopična razsežnost. Da o tem ne govorim, da so utopije, da so distopije vedno utopija enega je distopija drugega, ne. Recimo Trumpovska utopija, vemo kaj se dogaja s splavi in vsem tem, kaj še bo, je seveda distopija za feministke in druge. Samo da zaključim z dvema točkama, a bi se ti strinjal, ko sem prav razmišljal, da bi vpeljal še en pojem utopije, ki ne ustreza čisto, kar si predstavljamo potem. Na nek način veste v katerem pomenu mi živimo v utopijah? V pomenu, da rečemo živimo v liberalno-demokratski kapitalistični državi, laissez-faire in tako naprej, ampak če si od blizu pogledamo situacijo, mora ta država, ekonomija, oblast, kršiti lastna pravila na vse mogoče načine, da sploh lahko preživi. In tukaj bi se jaz vrnil zdaj k tvoji temi o razpadu družbenega, o tem sem že govoril, veliko naokoli. Začelo se je s Haitijem. Saj veste, kaj se s tem dogaja, še zdaj in to je že eno leto, tolpe obvladujejo več kot države. Država je razpadla. Dobro, boste rekli, primitivna država. A a a, moja teza je v tem, da marsikje po svetu danes kapitalizem prehaja v fazo, ko se dobesedno ne more več normalno reproducirati brez zunajzakonskega nasilnega pritiska, ki je formalno ilegalen, ga pa država podpira, diskretno ali vsaj tolerira. Na primer, Zahodni breg. Tam imate te settlerje, naseljence, ki kršijo direktno ne nek palestinski ali islamski ali Združeni Arabski, pustimo to, izraelski zakon kršijo. Država jih tolerira. Ne gre več brez toleriranja tega. A mislite, da sta Amerika pa Rusija kaj drugačni? Wagner grupa je bila primer te dvoumnosti, skupine, ki formalno ni del države, kot se je potem sam Putin, je priznal razkrilo, je država ves čas financirala Wagnerjevo skupino. V Ameriki Proud Boys in te skupine. Trump jih noče si direktno prisvojiti, jih pa podpira. Se pravi, res je situacija nevarna, ker prihajamo v položaj, ko se, in tukaj je naj na žalost na usoda, jaz upam, da se boš malo strinjal, na neki ravni moramo biti tudi mi brez sramu za Law and Order. In naš očitek mora biti oblasti, ne to je trd Law and Order, ampak vi sami ne morete ohranjati lastnega reda in zakona, kršite. In veste kaj bi vam za to dal tukaj kot primer največji simbol kje so, kje smo danes? Neka idiotska ameriška revija me je vprašala, kdo je heroj našega časa oziroma bad guy. In so pričakovali, da bom tej običajnim medijem, da bom sledil, saj poznate te oslarije, da bom rekel ne vem, Netanyahu ali Yahya Sinwar, Putin, Kim Jong Un. Ne, jaz sem rekel, jaz sem rekel kako mu je že ime, Hemedti ali kaj, skratka, vzel sem primer Sudana, kjer je zdaj nepopisna državljanska vojna in imaš te tako imenovane warlorde, vojne gospodarje, ki ima svoje področje, izjemno brutalno do lastnih ljudi in tako naprej, in če in vsi ti so hkrati z izjemno brutalnostjo do lastnih ljudi idealno vključeni v mednarodno trgovino. Recimo, res mi je obžalujem ušlo ime ta glavnega v Sudanu, ki izvaža zlato in ostale stvari v Arabske emirate, ti ga podpirajo, hkrati krade kot nor humanitarno pomoč, ki prihaja k njegovim ljudem. Ni važno, hočem samo reči to, fevdalizem. Ni več enotne države, isto je Kongo in drugje, nek fevdalni gospodar obvlada na zelo primitivni, brutalni ravni del prebivalstva. In tukaj, to je moja dialektična poanta, treba dopolniti, treba dopolniti se mi zdi Varoufakisa. Malo mi je sumljivo, aha, Hemedti je ime tega. Hemedti pomeni mali Mohamed, haha. Ta gospodar v Sudanu, kaj je tako groznega tukaj? A veste Varoufakis teza, saj jo je tudi meni se zdi prav razlagal, kako ta kapitalizem prehaja v neofevdalizem. Jaz imam še vedno probleme s to njegovo formulo, ampak on je mislil te velike, Elon Musk, Jeff Bezos in tako naprej, vodje korporacij, ki privatizirajo na nek fevdalen način celo območje. Ampak mislim, da je paradoks danes, da je to en tip kapitalizma, ki fevdalizma, ki pa v državah tretjim sveta je čedalje bolj dopolnjen s tem izjemno brutalnim direktnim fevdalizmom, ki niti ni fevdalizem tega razvitega srednjega veka, ampak brutalen fevdalizem začetka. Tukaj smo danes. Kam pa gremo? Govori. Osebno upanje, nekomu mi bo uspelo, nekoč bom bogat, nekoč bom nekaj. Utopija ali pa alternativa je pa vedno kolektivna, je pa družbena aspiracija. In tukaj mislim, da imamo temeljni problem. Evo Slavoj, zdaj
unknown
pa tebi podajam žogo. Ne ne ne, boš spet moral ti. Sramota korumpiranemu politiku ste prej ploskali kot meni. To si bom zapomnil, se opravičujem. Ne grem, ne o ne joj joj. To je tebi ponavljati. Ne, prvo bom spet preskakoval, se opravičujem. To me je zelo razburilo v dobrem pomenu, ker si omenil ta Zamyatin, ne, kako seksajo skozi steklo tiste privat ure, ne pa ljubezen, ne. In tukaj me je zelo zamikal en film, mogoče sem ga že tukaj omenil, dobite ga na Pirate Bayu, zastonj je, meni je dober. Nek italijanski iz leta "Vogliamoci tudi bene l'amore". Dobro se ljubimo. Ki je točno utopija v tej smeri, tehno-utopija, samo neka taka resnica odmeva. To je duh našega časa. Da sem čist kratek. V bližnji prihodnosti nekaj gre narobe, ne vem kaj, nafte ni, premoga ali manjka energije. In ob tem nek, to je ironično mišljeno, daljni učenec Wilhelma Reicha reaktualizira tist njegov orgontron ali kaj in ugotovi, da se da med seksom, če si priključen na neke naprave, blazno energije spraviti, ujeti. Zdaj pridem do tebe. Z enim pogojem, da ne smeš biti zaljubljen. In potem je genialen obrat, ko prepričajo papeža, da obrne teorijo. Greh ni seks, greh je, če si zaljubljen v svojega partnerja. In potem imaš genialne scene spovedi, pride eden pa pravi, veste včeraj sem imel seks z ženo pa sem čutil ljubezen do nje. In reče groza, groza, spokori se toliko in mat. In potem moja priljubljena scena stalinska, da dvakrat na teden poročeni pari teh let do tega se zberejo v veliki sobi, vsak na svojem divanu postli in kot neki
pa tebi podajam žogo. Ne ne ne, boš spet moral ti. Sramota korumpiranemu politiku ste prej ploskali kot meni. To si bom zapomnil, se opravičujem. Ne grem, ne o ne joj joj. To je tebi ponavljati. Ne, prvo bom spet preskakoval, se opravičujem. To me je zelo razburilo v dobrem pomenu, ker si omenil ta Zamyatin, ne, kako seksajo skozi steklo tiste privat ure, ne pa ljubezen, ne. In tukaj me je zelo zamikal en film, mogoče sem ga že tukaj omenil, dobite ga na Pirate Bayu, zastonj je, meni je dober. Nek italijanski iz leta "Vogliamoci tudi bene l'amore". Dobro se ljubimo. Ki je točno utopija v tej smeri, tehno-utopija, samo neka taka resnica odmeva. To je duh našega časa. Da sem čist kratek. V bližnji prihodnosti nekaj gre narobe, ne vem kaj, nafte ni, premoga ali manjka energije. In ob tem nek, to je ironično mišljeno, daljni učenec Wilhelma Reicha reaktualizira tist njegov orgontron ali kaj in ugotovi, da se da med seksom, če si priključen na neke naprave, blazno energije spraviti, ujeti. Zdaj pridem do tebe. Z enim pogojem, da ne smeš biti zaljubljen. In potem je genialen obrat, ko prepričajo papeža, da obrne teorijo. Greh ni seks, greh je, če si zaljubljen v svojega partnerja. In potem imaš genialne scene spovedi, pride eden pa pravi, veste včeraj sem imel seks z ženo pa sem čutil ljubezen do nje. In reče groza, groza, spokori se toliko in mat. In potem moja priljubljena scena stalinska, da dvakrat na teden poročeni pari teh let do tega se zberejo v veliki sobi, vsak na svojem divanu postli in kot neki
unknown
delovodja en stoji in reče dejmo, dejmo, ti tretja postla malo hitreje udari, dejmo in tako naprej. Nekaj je resnica na tem. Živimo v taki družbi, kjer je ljubezen čedalje bolj dobesedno prepovedana, če že je, moraš pustiti poliamorijo, kaj pa če jih imam več rad pa tako. In skratka, da se ne izgubim, naslednja točka. Tisto, kar si omenil, umetna inteligenca a misli ali ne, to je zelo zanimiva topika, veliko se jaz med zahodu pogovarjam s specialisti in na neki ravni smo se celo ujeli. Prvič mi napačno razmišljamo, ker smo, kot si že ti nakazal, čisto obsedeni od tega, ali bodo stroji, superračunalniki v kateri koli obliki, ali bodo lahko zares mislili kot mi, ali so to samo mašine, kjer se nekaj na slepo dogaja. Moja rešitev bi bila ta, mogoče bodo razvili neko, težko reči duhovnost, ampak zakaj jo merimo z našimi merili? Mogoče bo to nekaj čisto drugačnega, kar je veliko hujše, da je ta naša alternativa ali je slep stroj ali naša duhovnost, da je to napačna. Kaj pa če obstaja nek čisto nov tip duhovnosti, ki je sploh ne bomo prepoznali. Druga poanta in bi še vas rad izzval s tem, kaj mislite. Ponavadi strokovnjaka vsaj spravim v dvom, če ne. Veste česa vsaj sedaj umetna inteligenca
delovodja en stoji in reče dejmo, dejmo, ti tretja postla malo hitreje udari, dejmo in tako naprej. Nekaj je resnica na tem. Živimo v taki družbi, kjer je ljubezen čedalje bolj dobesedno prepovedana, če že je, moraš pustiti poliamorijo, kaj pa če jih imam več rad pa tako. In skratka, da se ne izgubim, naslednja točka. Tisto, kar si omenil, umetna inteligenca a misli ali ne, to je zelo zanimiva topika, veliko se jaz med zahodu pogovarjam s specialisti in na neki ravni smo se celo ujeli. Prvič mi napačno razmišljamo, ker smo, kot si že ti nakazal, čisto obsedeni od tega, ali bodo stroji, superračunalniki v kateri koli obliki, ali bodo lahko zares mislili kot mi, ali so to samo mašine, kjer se nekaj na slepo dogaja. Moja rešitev bi bila ta, mogoče bodo razvili neko, težko reči duhovnost, ampak zakaj jo merimo z našimi merili? Mogoče bo to nekaj čisto drugačnega, kar je veliko hujše, da je ta naša alternativa ali je slep stroj ali naša duhovnost, da je to napačna. Kaj pa če obstaja nek čisto nov tip duhovnosti, ki je sploh ne bomo prepoznali. Druga poanta in bi še vas rad izzval s tem, kaj mislite. Ponavadi strokovnjaka vsaj spravim v dvom, če ne. Veste česa vsaj sedaj umetna inteligenca
Slavoj Žižek
ne more delati? To, kar definira
ne more delati? To, kar definira
unknown
človeško samostojnost ne v pomenu superavtonomne možnosti, ampak v pomenu zagate obupa. Recimo, kot je imel že Lacan lepo speljano, osnovni človeški akt je preklinjanje. Kaj je preklinjanje? Preklinjanje je ne samo nekaj groznega mislijo, ne, preklinjanje je frustracija, nekaj bi rad rekel pa ne najdeš prave besede. In sem se pogovarjal z nekim duhovnikom, jaz imam ogromno prijateljev, ne v Sloveniji, v Angliji, ki se režejo in se je strinjal, ko sem rekel, a ne bi bilo pol lepo tako interpretirati križanje, da Kristus, ko umira, reče O Christ, ne, kot preklinja s svojim imenom pa nekaj drugega. Se pravi, a vidite v čem je poanta. Jasno da lahko stroj programiramo to zagato, ampak ali lahko stroj sam iz sebe občuti to, kar je osnovno za naš človeški simbolni univerzum? Da nikoli nisi čisto v jeziku, da si vedno nekaj ne moreš reči v zagati. Druga pa je ta še bolj zanimiva in zelo preprosta. Ti drobni rituali. Tudi jaz jih imam vsi jih imamo. A veste recimo, ne vem, če vidiš tak krog ali tukaj črte moraš na nek način stopiti, da se nobene črte ne dotakneš ali kaj ali pa ne vem, ko kuhaš kavo, te drobne vsakdanje geste, ki v bistvu je v tem nima prav nobeno pragmatične
človeško samostojnost ne v pomenu superavtonomne možnosti, ampak v pomenu zagate obupa. Recimo, kot je imel že Lacan lepo speljano, osnovni človeški akt je preklinjanje. Kaj je preklinjanje? Preklinjanje je ne samo nekaj groznega mislijo, ne, preklinjanje je frustracija, nekaj bi rad rekel pa ne najdeš prave besede. In sem se pogovarjal z nekim duhovnikom, jaz imam ogromno prijateljev, ne v Sloveniji, v Angliji, ki se režejo in se je strinjal, ko sem rekel, a ne bi bilo pol lepo tako interpretirati križanje, da Kristus, ko umira, reče O Christ, ne, kot preklinja s svojim imenom pa nekaj drugega. Se pravi, a vidite v čem je poanta. Jasno da lahko stroj programiramo to zagato, ampak ali lahko stroj sam iz sebe občuti to, kar je osnovno za naš človeški simbolni univerzum? Da nikoli nisi čisto v jeziku, da si vedno nekaj ne moreš reči v zagati. Druga pa je ta še bolj zanimiva in zelo preprosta. Ti drobni rituali. Tudi jaz jih imam vsi jih imamo. A veste recimo, ne vem, če vidiš tak krog ali tukaj črte moraš na nek način stopiti, da se nobene črte ne dotakneš ali kaj ali pa ne vem, ko kuhaš kavo, te drobne vsakdanje geste, ki v bistvu je v tem nima prav nobeno pragmatične
unknown
funkcije, nobeno, ti pa dajo neko stabilnost. Ali je stroj to zmožen narediti? Dovolj. Zdaj grem k tebi bolj neposredno, da začnemo malo razmišljati o alternativah. Daleč od tega, da bi bil antiorientalc, mislim da so nam tukaj lahko tako dva zelo čudna primera bom dal, če iščemo, kot bi ti rekel, ne neke mega projekte, ampak drobne znake kje se kaj odpira, vsaj potencialno. Jaz mislim, jaz verjamem v Japonce tukaj. A veste, kaj so Japonci naredili? To sem vedel že prej, nisem samo gledal to serijo Shogun, ki je zdaj spet moderna. Leta pred tem je bila Japonska v grozni krizi, se je začelo novo obdobje, tako imenovano Tokugawa obdobje, ko je let se Japonska zavestno, dobro ne demokratično, ampak vodilni sloj izolirala od sveta in dobro, še vedno je bila hierarhija, revščina, ampak družba je živela v miru, ta glavne vrednote so postale umetnost, galantnost, zabava, čudo so naredili. Potem so se morali odpreti na brutalen pritisk Amerike. Drugo, to bo spadlo zelo naivno, ampak jaz gledam to kot pozitiven znak. Bral sem novico in takoj svoje kitajske prijatelje vprašal in rekel res je, zdaj je ni še množično množično, je pa nek trend, prosim ubije vas bom, če boste to razumeli antifeministično. Jaz to razumem kot zelo pozitivno. Trend med deset tisoči žensk, ki jim je uspelo prodreti na te menedžerske vodilne pozicije. Deset tisoči so ugotovili, tam sem jaz skoz živčna, kaj imam od življenja. Hkrati so ugotovili, da v teh novorazvitih srednjevišjih slojnih naseljih, ko vsi delajo kot nori in je premalo čistilk, je blazno relativno dobro plačano, če si čistilka. In imaš deset tisoče žensk, visoko izobraženih, ki so ugotovile, zakaj ne bi par ur na dan čistila stanovanja in v miru živela. Meni se zdi to en pozitiven trend v smislu, a ni vse skupaj preveč noro. Ker zdaj pa grem k tebi, to kar si ti rekel verjemi vase pa to, ne, to je dejansko trend kot sem že mogoče govoril celo tukaj na ne toliko niti na Japonskem kot predvsem v Južni Koreji. Mlada generacija postaja ne v slabem pomenu indiferentna. Ne vem če ste vi videli, jaz ga nisem videl sem samo pisal o njem ta film od Wima Wendersa, Perfect Days, ne. Nek običajen človek, ki zasluži skromno s čiščenjem stranišč, ampak ima izolirano zadovoljno življenje, ta umik v neambicioznost. In meni pravijo prijatelji iz Japonske in predvsem Južne Koreje, da ta umik v zasebnost postaja množični trend. In to postaja zato tudi čedalje bolj problem za oblasti. Ni čudno, da ta ista Južna Koreja, če bo šlo tako naprej, čez let ne bo, zakaj? A to
funkcije, nobeno, ti pa dajo neko stabilnost. Ali je stroj to zmožen narediti? Dovolj. Zdaj grem k tebi bolj neposredno, da začnemo malo razmišljati o alternativah. Daleč od tega, da bi bil antiorientalc, mislim da so nam tukaj lahko tako dva zelo čudna primera bom dal, če iščemo, kot bi ti rekel, ne neke mega projekte, ampak drobne znake kje se kaj odpira, vsaj potencialno. Jaz mislim, jaz verjamem v Japonce tukaj. A veste, kaj so Japonci naredili? To sem vedel že prej, nisem samo gledal to serijo Shogun, ki je zdaj spet moderna. Leta pred tem je bila Japonska v grozni krizi, se je začelo novo obdobje, tako imenovano Tokugawa obdobje, ko je let se Japonska zavestno, dobro ne demokratično, ampak vodilni sloj izolirala od sveta in dobro, še vedno je bila hierarhija, revščina, ampak družba je živela v miru, ta glavne vrednote so postale umetnost, galantnost, zabava, čudo so naredili. Potem so se morali odpreti na brutalen pritisk Amerike. Drugo, to bo spadlo zelo naivno, ampak jaz gledam to kot pozitiven znak. Bral sem novico in takoj svoje kitajske prijatelje vprašal in rekel res je, zdaj je ni še množično množično, je pa nek trend, prosim ubije vas bom, če boste to razumeli antifeministično. Jaz to razumem kot zelo pozitivno. Trend med deset tisoči žensk, ki jim je uspelo prodreti na te menedžerske vodilne pozicije. Deset tisoči so ugotovili, tam sem jaz skoz živčna, kaj imam od življenja. Hkrati so ugotovili, da v teh novorazvitih srednjevišjih slojnih naseljih, ko vsi delajo kot nori in je premalo čistilk, je blazno relativno dobro plačano, če si čistilka. In imaš deset tisoče žensk, visoko izobraženih, ki so ugotovile, zakaj ne bi par ur na dan čistila stanovanja in v miru živela. Meni se zdi to en pozitiven trend v smislu, a ni vse skupaj preveč noro. Ker zdaj pa grem k tebi, to kar si ti rekel verjemi vase pa to, ne, to je dejansko trend kot sem že mogoče govoril celo tukaj na ne toliko niti na Japonskem kot predvsem v Južni Koreji. Mlada generacija postaja ne v slabem pomenu indiferentna. Ne vem če ste vi videli, jaz ga nisem videl sem samo pisal o njem ta film od Wima Wendersa, Perfect Days, ne. Nek običajen človek, ki zasluži skromno s čiščenjem stranišč, ampak ima izolirano zadovoljno življenje, ta umik v neambicioznost. In meni pravijo prijatelji iz Japonske in predvsem Južne Koreje, da ta umik v zasebnost postaja množični trend. In to postaja zato tudi čedalje bolj problem za oblasti. Ni čudno, da ta ista Južna Koreja, če bo šlo tako naprej, čez let ne bo, zakaj? A to
unknown
veste, se opravičujem za moško-šovinistični ton, ampak če naj se neka etnična skupina reproducira, mora imeti vsaj povprečna ženska malo več kot dva otroka, ne za tiste, ja zdaj Evropa je že v katastrofi v Italiji okoli se mi zdi, haha, veste koliko je v Južni Koreji zdaj povprečna ženska koliko ima otrok? Se pravi čez, meni se to ne zdi nič slabega, zakaj pa, ampak kar me zanima je in tukaj vidim nevarnost, reakcija oblasti na to. Ker kot si ti lepo rekel, se ne da več politično mobilizirati ljudi, je tisto, kar jaz
veste, se opravičujem za moško-šovinistični ton, ampak če naj se neka etnična skupina reproducira, mora imeti vsaj povprečna ženska malo več kot dva otroka, ne za tiste, ja zdaj Evropa je že v katastrofi v Italiji okoli se mi zdi, haha, veste koliko je v Južni Koreji zdaj povprečna ženska koliko ima otrok? Se pravi čez, meni se to ne zdi nič slabega, zakaj pa, ampak kar me zanima je in tukaj vidim nevarnost, reakcija oblasti na to. Ker kot si ti lepo rekel, se ne da več politično mobilizirati ljudi, je tisto, kar jaz
Slavoj Žižek
vidim kot resno nevarnost, ne bom uporabljal velikih besed distopija, ampak liberalni kapitalizem kot ga poznamo prihaja h koncu, kaj ga bo nadomestilo? Nekaj čemur bi jaz najraje rekel mehki fašizem. Se pravi ekonomija popolnoma vzeta mogoče z malo regulacije v svetovni trg, ampak da ohraniš etnično enotnost tvoje skupnosti, se vrneš k tradiciji. Model je tukaj sem ga že omenil tukaj, Wang Huning, tretji človek Kitajske, ključen ideolog, ki je fasciniran nad Ameriko in kar bi on rad je ekonomsko čudo Amerike ampak z ohranitvijo tradicionalnih vrednot. In ko sem z nekim Kitajcem govoril o tem, ker on pravi jaz sem konzervativni modernist, sem rekel pa kaj ne rečeš, to poznamo v Evropi, temu mi pravimo fašizem ne, ker osnovna ideja fašizma je ja hočemo modernizacijo ampak hkrati organsko harmonično skupnost in neverjetno kako gre v to Kitajska, to morate vse spremljati. Zadnji govor kako se šefu reče tam Xi ne vem kdorkoli šef, zadnji njegov govor da treba mlade bolj vzgajati. Kako to misli? Nobenega nimate, no, komunizem ali kaj, vzgajati v tradicionalnih kitajskih vrednotah konfucianizem in tako naprej. Putin gre zdaj na isto noro, ne vem če ste brali pred enim mesecem je na Putinov predlog država sprejela odlok seznam držav, ki so sovražnice Rusije ker so nespojiv s tradicionalnimi ruskimi vrednotami, modi dela to. Se pravi jaz vidim tukaj veliko nevarnost tega glavna nevarnost danes se mi zdi spet to čemur bi rekel konzervativni modernizem. Hočeš tehnologijo pa vse to hkrati močno avtoritarno državo ki kontrolira ideologijo, to ne bo šlo. Veste zakaj ne, da se ne izgubim preveč govorim, zato ker moj Lacanovski prijatelj Todd McGowan je neko neverjetno tezo postavil seveda mišljeno ironično da imajo konzervativci ki pravijo kapitalizma se ne da ukiniti, sama človekova narava kako želimo je kapitalistična. To mislim da je nekaj na tem, v čem. Do kapitalizma so vse družbe si prizadevale vse družbe so vedele želja perverzija je presežek in so imele ta cilj postaviti neko vrhovno vrednoto ki bo obvladovala to stalno hlastanje po presežku. S kapitalizmom se to zlomi. Kapitalizem je samo to kar si rekel Nietzsche nadčlovek več in več in sploh ni več neke skrajne točke tega več. In jaz mislim da ko tega hudiča ali koga že koga se spusti iz vreče tistega nehudobnega ni več poti nazaj. Jaz ne verjamem v tak način obvladovanja prihodnosti. Zdaj pa ti povej kako pa, ker jaz imam še presenečenje japonsko. Ja jaz Dune tako berem, mislim to je tako pod med vrsticami pač pripoveduje to zgodbo drugače je pa to ena taka meditacija pač o moči in o njeni zlorabi. Ker film se konča tam, ne, ko ta mali no, ko ga Timothee Chalamet igra pač postane vladar vesolja ampak vse knjige naprej v bistvu pokažejo kakšen grozljiv vladar vesolja je postal zaradi tega, ker si je prisvojil z dvigom množic pa z radikalnim džihadom tako absolutno moč in oblast. Tako da je zanimiva knjiga no, ampak jaz ne bi rekel, da so to naše prihodnosti, bolj se strinjam s tabo, da je trenutna alternativa res problematična in se pač geografsko se začne po mojem pač najbližje pač Republika Srbska pa Srbija, kjer smo prišli do tega, da ko sem se zadnjič z enim Srbi pogovarjal, so rekli ja veste, ne, Slovenci ko ste šli iz Jugoslavije ste imeli eno smer, šli ste v Evropsko unijo, vi ste prevzeli pač evropski red kolikor toliko, ki je še zmeraj pač utemeljen na idealih francoske revolucije, pač svoboda enakost bratstvo, lahko se pač pogovarjamo o tem, koliko to še drži pa kolikor ne. Medtem ko v Srbiji se je pa vzpostavil sistem, ki je utemeljen zgolj na moči, mislim na tej praznosti pač na ničejanjski moči, kjer vladar zlorablja vse možne institucije zgolj zato, da pač ohranja moč. In taki tipi vladavin se se množično pač razvijajo po svetu in to je danes alternativa. Obstajajo tudi teorije o tem, Branko Milanović, srbski ekonomist, je rekel, da je svet počil na dva kosa, meritokratski kapitalizem, kakor ta še drži na zahodu in politični kapitalizem na vzhodu. Razlika med njima naj bi bila, da v meritokratskem kapitalizmu spet zelo v narekovajih o njem govorim, ker imamo resne probleme in tukaj se strinjam s Slavojem, je, da v meritokratskem sistemu naj bi ti v življenju imel toliko možnosti kolikor si sposoben, v političnem kapitalizmu imaš pa toliko možnosti kolikor imaš političnih vezi in poznanstev, da kam prideš. Za ker bi rad še malo dal publiki besedo, bom jaz v bistvu zaključil z enim utrinkom, ki je v bistvu grozljiv, ampak nam nekaj upanja daje. Pred dnevi je izšla knjiga "Free", Lea Ypi, albanska avtorica, ful priporočam v branje. In ona, kar je zelo zanimivo za punčko, žensko, ki je otroštvo pa mladost preživela v Albaniji, ta pravi Albaniji, Enver Hodža Albaniji. Ona je bila rojena leta Hodžaistično Albanijo mislim da ni treba posebej predstavljati, to je bila neke vrste Severna Koreja pač na Balkanu, zapor na prostem, ona je bila hči dveh ljudi, ki sta bila malodane pač označena za državne sovražnike zaradi biografije, in sta se pred njo pogovarjala v kodah. Ampak zanimivo pa je, da ona za razliko od ljudi, ki so do zdaj opisovali svojo izkušnjo komunizma na vzhodu, ona ne opiše tega, kar opiše Solženicin in tako naprej. Ona pove nekaj drugega. Ona opisuje skozi svoje naivne otroške oči to dobo med letoma pa kjer ni nič razumela, kaj se tako pač na vrhu družbe dogaja, je pa pač videla te odnose med ljudmi v smislu nihče ni imel, je rekla pač nihče ni imel vsega, vsi smo bili malo lačni, ampak ker smo vsi imeli vse, pa nihče ni bil zares lačen. Ko si pač hotel kupiti hladilnik, so ti sodelavci v službi pač zbirali denar v prašička zato, da si dobil denar, da si kupil hladilnik. Družba je tako pač delovala, ne, odnosi med ljudmi so v resnici bili solidarni, če prav ona takrat ni videla, da pod veliko prisilo. Ampak zanjo se je konec sveta začel v bistvu s tistim, ko je ta režim počil. In takrat pol začne opisovati, naenkrat njen oče, ki prej ne bi smel biti nič, postane šef pristanišča in on odpusti tam na stotine Romov, ki so pač s tem služili kruh, čeprav je bil po srcu dobričina. In naenkrat pa so ljudje v Albaniji lačni. In naenkrat pač ljudje pač se začnejo obnašati pač drug do drugega tako kot pač iz tranzicij poznamo v smislu pač kraje, divje privatizacije, plenjenje, teptanje drugih, boj za moč, česar prej ni bilo. In moje temeljno vprašanje tukaj je, in to je po mojem vprašanje pač tako liberalizma kot socializma oziroma sta dve. Vprašanje liberalizma je, ko v Albanijo pride liberalizem, je ta pač postavljen na temeljih, da je moja svoboda omejena s tvojo svobodo. In mislim, da praktično v nobeni državi to ne velja oziroma nek italijanski avtor je rekel, da imamo danes opravka z metastazirano svobodo. Se pravi pač svobodo, ki se na vse možne načine zažira pač v svobodo drugega. Lahko ti rečem karkoli, lahko te tako ali drugače pač prevaram, lahko te, ne, lahko marsikaj je danes dovoljeno. Ampak liberalizem je postavljen na prepričanju oziroma na predpostavki, da bodo ljudje spoštovali svobodo drugih tako kot spoštujejo svojo svobodo. In to je po mojem vprašanje, ali lahko do tega pridemo. Vprašanje socializma pa je to, kar ta punčka Lea Ypi opisuje skozi svoje oči, to solidarnost med ljudmi, a smo si zmožni to zamisliti brez prisile? A smo si zmožni to zamisliti in organizirati brez tega, česar ona takrat v družbi ni videla? To bi bilo mogoče evo moje vprašanje, ki ga dajem za finiš tega svojega zadnjega izvajanja. Slavoj. Lejte, samo če lahko jaz še končam kot neke vrste levičar. A bi se strinjal z mojim odgovorom, da tukaj je okoli ravno svobode ta odločilna bitka, ne? Liberali čisto radi poudarjajo omejitev svobode, svoboda drugega in tako naprej. Jaz pa pravim, da svoboda sama, če naj bo dejanska, rabi trdna zavezujoča pravila. Recimo, enostaven primer, hočem svobodo da študiram, postanem kar hočem, da ostanem zdrav, oprostite, brez javnega zdravstva in javnega šolstva to ne gre. Se pravi ne ta antiliberalna, treba omejiti svobodo, ampak treba z vsem spoštovanjem liberalnih vrednot videti, kaj ta svoboda, če ne bo dejanska, predpostavlja. Ampak zdaj bi šol jaz še v nekaj drugega, kjer sem pa jaz pesimist. Mislim, da glede na težave katastrofe s katerimi se danes soočamo liberalna demokracija, kot jo poznamo ne deluje. Moral sem se strinjati z nekim Kitajcem ki mi je rekel poslušaj skratka karkoli rečeš o Kitajski mi vsaj razmišljamo o pravih problemih, to je cinično dodal, ker nam ni treba da nas skrbi a bomo zmagali na naslednjih volitvah, ne, razmišljamo kako naslednjih let in tako naprej. Druga točka, jaz mislim, da, to bom pa rekel zdaj nekaj grešno nedemokratičnega, samo da mislim marsikateri socialist se tega zaveda ampak ne bo rekel. Kaj pa če se večina sistematično moti? Recimo vsi vemo, kaj vse bi bilo potrebno,
vidim kot resno nevarnost, ne bom uporabljal velikih besed distopija, ampak liberalni kapitalizem kot ga poznamo prihaja h koncu, kaj ga bo nadomestilo? Nekaj čemur bi jaz najraje rekel mehki fašizem. Se pravi ekonomija popolnoma vzeta mogoče z malo regulacije v svetovni trg, ampak da ohraniš etnično enotnost tvoje skupnosti, se vrneš k tradiciji. Model je tukaj sem ga že omenil tukaj, Wang Huning, tretji človek Kitajske, ključen ideolog, ki je fasciniran nad Ameriko in kar bi on rad je ekonomsko čudo Amerike ampak z ohranitvijo tradicionalnih vrednot. In ko sem z nekim Kitajcem govoril o tem, ker on pravi jaz sem konzervativni modernist, sem rekel pa kaj ne rečeš, to poznamo v Evropi, temu mi pravimo fašizem ne, ker osnovna ideja fašizma je ja hočemo modernizacijo ampak hkrati organsko harmonično skupnost in neverjetno kako gre v to Kitajska, to morate vse spremljati. Zadnji govor kako se šefu reče tam Xi ne vem kdorkoli šef, zadnji njegov govor da treba mlade bolj vzgajati. Kako to misli? Nobenega nimate, no, komunizem ali kaj, vzgajati v tradicionalnih kitajskih vrednotah konfucianizem in tako naprej. Putin gre zdaj na isto noro, ne vem če ste brali pred enim mesecem je na Putinov predlog država sprejela odlok seznam držav, ki so sovražnice Rusije ker so nespojiv s tradicionalnimi ruskimi vrednotami, modi dela to. Se pravi jaz vidim tukaj veliko nevarnost tega glavna nevarnost danes se mi zdi spet to čemur bi rekel konzervativni modernizem. Hočeš tehnologijo pa vse to hkrati močno avtoritarno državo ki kontrolira ideologijo, to ne bo šlo. Veste zakaj ne, da se ne izgubim preveč govorim, zato ker moj Lacanovski prijatelj Todd McGowan je neko neverjetno tezo postavil seveda mišljeno ironično da imajo konzervativci ki pravijo kapitalizma se ne da ukiniti, sama človekova narava kako želimo je kapitalistična. To mislim da je nekaj na tem, v čem. Do kapitalizma so vse družbe si prizadevale vse družbe so vedele želja perverzija je presežek in so imele ta cilj postaviti neko vrhovno vrednoto ki bo obvladovala to stalno hlastanje po presežku. S kapitalizmom se to zlomi. Kapitalizem je samo to kar si rekel Nietzsche nadčlovek več in več in sploh ni več neke skrajne točke tega več. In jaz mislim da ko tega hudiča ali koga že koga se spusti iz vreče tistega nehudobnega ni več poti nazaj. Jaz ne verjamem v tak način obvladovanja prihodnosti. Zdaj pa ti povej kako pa, ker jaz imam še presenečenje japonsko. Ja jaz Dune tako berem, mislim to je tako pod med vrsticami pač pripoveduje to zgodbo drugače je pa to ena taka meditacija pač o moči in o njeni zlorabi. Ker film se konča tam, ne, ko ta mali no, ko ga Timothee Chalamet igra pač postane vladar vesolja ampak vse knjige naprej v bistvu pokažejo kakšen grozljiv vladar vesolja je postal zaradi tega, ker si je prisvojil z dvigom množic pa z radikalnim džihadom tako absolutno moč in oblast. Tako da je zanimiva knjiga no, ampak jaz ne bi rekel, da so to naše prihodnosti, bolj se strinjam s tabo, da je trenutna alternativa res problematična in se pač geografsko se začne po mojem pač najbližje pač Republika Srbska pa Srbija, kjer smo prišli do tega, da ko sem se zadnjič z enim Srbi pogovarjal, so rekli ja veste, ne, Slovenci ko ste šli iz Jugoslavije ste imeli eno smer, šli ste v Evropsko unijo, vi ste prevzeli pač evropski red kolikor toliko, ki je še zmeraj pač utemeljen na idealih francoske revolucije, pač svoboda enakost bratstvo, lahko se pač pogovarjamo o tem, koliko to še drži pa kolikor ne. Medtem ko v Srbiji se je pa vzpostavil sistem, ki je utemeljen zgolj na moči, mislim na tej praznosti pač na ničejanjski moči, kjer vladar zlorablja vse možne institucije zgolj zato, da pač ohranja moč. In taki tipi vladavin se se množično pač razvijajo po svetu in to je danes alternativa. Obstajajo tudi teorije o tem, Branko Milanović, srbski ekonomist, je rekel, da je svet počil na dva kosa, meritokratski kapitalizem, kakor ta še drži na zahodu in politični kapitalizem na vzhodu. Razlika med njima naj bi bila, da v meritokratskem kapitalizmu spet zelo v narekovajih o njem govorim, ker imamo resne probleme in tukaj se strinjam s Slavojem, je, da v meritokratskem sistemu naj bi ti v življenju imel toliko možnosti kolikor si sposoben, v političnem kapitalizmu imaš pa toliko možnosti kolikor imaš političnih vezi in poznanstev, da kam prideš. Za ker bi rad še malo dal publiki besedo, bom jaz v bistvu zaključil z enim utrinkom, ki je v bistvu grozljiv, ampak nam nekaj upanja daje. Pred dnevi je izšla knjiga "Free", Lea Ypi, albanska avtorica, ful priporočam v branje. In ona, kar je zelo zanimivo za punčko, žensko, ki je otroštvo pa mladost preživela v Albaniji, ta pravi Albaniji, Enver Hodža Albaniji. Ona je bila rojena leta Hodžaistično Albanijo mislim da ni treba posebej predstavljati, to je bila neke vrste Severna Koreja pač na Balkanu, zapor na prostem, ona je bila hči dveh ljudi, ki sta bila malodane pač označena za državne sovražnike zaradi biografije, in sta se pred njo pogovarjala v kodah. Ampak zanimivo pa je, da ona za razliko od ljudi, ki so do zdaj opisovali svojo izkušnjo komunizma na vzhodu, ona ne opiše tega, kar opiše Solženicin in tako naprej. Ona pove nekaj drugega. Ona opisuje skozi svoje naivne otroške oči to dobo med letoma pa kjer ni nič razumela, kaj se tako pač na vrhu družbe dogaja, je pa pač videla te odnose med ljudmi v smislu nihče ni imel, je rekla pač nihče ni imel vsega, vsi smo bili malo lačni, ampak ker smo vsi imeli vse, pa nihče ni bil zares lačen. Ko si pač hotel kupiti hladilnik, so ti sodelavci v službi pač zbirali denar v prašička zato, da si dobil denar, da si kupil hladilnik. Družba je tako pač delovala, ne, odnosi med ljudmi so v resnici bili solidarni, če prav ona takrat ni videla, da pod veliko prisilo. Ampak zanjo se je konec sveta začel v bistvu s tistim, ko je ta režim počil. In takrat pol začne opisovati, naenkrat njen oče, ki prej ne bi smel biti nič, postane šef pristanišča in on odpusti tam na stotine Romov, ki so pač s tem služili kruh, čeprav je bil po srcu dobričina. In naenkrat pa so ljudje v Albaniji lačni. In naenkrat pač ljudje pač se začnejo obnašati pač drug do drugega tako kot pač iz tranzicij poznamo v smislu pač kraje, divje privatizacije, plenjenje, teptanje drugih, boj za moč, česar prej ni bilo. In moje temeljno vprašanje tukaj je, in to je po mojem vprašanje pač tako liberalizma kot socializma oziroma sta dve. Vprašanje liberalizma je, ko v Albanijo pride liberalizem, je ta pač postavljen na temeljih, da je moja svoboda omejena s tvojo svobodo. In mislim, da praktično v nobeni državi to ne velja oziroma nek italijanski avtor je rekel, da imamo danes opravka z metastazirano svobodo. Se pravi pač svobodo, ki se na vse možne načine zažira pač v svobodo drugega. Lahko ti rečem karkoli, lahko te tako ali drugače pač prevaram, lahko te, ne, lahko marsikaj je danes dovoljeno. Ampak liberalizem je postavljen na prepričanju oziroma na predpostavki, da bodo ljudje spoštovali svobodo drugih tako kot spoštujejo svojo svobodo. In to je po mojem vprašanje, ali lahko do tega pridemo. Vprašanje socializma pa je to, kar ta punčka Lea Ypi opisuje skozi svoje oči, to solidarnost med ljudmi, a smo si zmožni to zamisliti brez prisile? A smo si zmožni to zamisliti in organizirati brez tega, česar ona takrat v družbi ni videla? To bi bilo mogoče evo moje vprašanje, ki ga dajem za finiš tega svojega zadnjega izvajanja. Slavoj. Lejte, samo če lahko jaz še končam kot neke vrste levičar. A bi se strinjal z mojim odgovorom, da tukaj je okoli ravno svobode ta odločilna bitka, ne? Liberali čisto radi poudarjajo omejitev svobode, svoboda drugega in tako naprej. Jaz pa pravim, da svoboda sama, če naj bo dejanska, rabi trdna zavezujoča pravila. Recimo, enostaven primer, hočem svobodo da študiram, postanem kar hočem, da ostanem zdrav, oprostite, brez javnega zdravstva in javnega šolstva to ne gre. Se pravi ne ta antiliberalna, treba omejiti svobodo, ampak treba z vsem spoštovanjem liberalnih vrednot videti, kaj ta svoboda, če ne bo dejanska, predpostavlja. Ampak zdaj bi šol jaz še v nekaj drugega, kjer sem pa jaz pesimist. Mislim, da glede na težave katastrofe s katerimi se danes soočamo liberalna demokracija, kot jo poznamo ne deluje. Moral sem se strinjati z nekim Kitajcem ki mi je rekel poslušaj skratka karkoli rečeš o Kitajski mi vsaj razmišljamo o pravih problemih, to je cinično dodal, ker nam ni treba da nas skrbi a bomo zmagali na naslednjih volitvah, ne, razmišljamo kako naslednjih let in tako naprej. Druga točka, jaz mislim, da, to bom pa rekel zdaj nekaj grešno nedemokratičnega, samo da mislim marsikateri socialist se tega zaveda ampak ne bo rekel. Kaj pa če se večina sistematično moti? Recimo vsi vemo, kaj vse bi bilo potrebno,
unknown
da se soočimo z imigrantsko krizo, s krizo okoljsko krizo in tako naprej. Zdaj up vseh levičarjev je joj boste videli ko bo pa kriza zares udarila se bodo pa ljudje streznili. Ne, takrat se ljudje nikoli ne bodo streznili. Zato sem jaz odkrito za neko omejitev demokracije v pomenu v dveh pomenih. Eno to kar si ti lepo rekel ta kako bi rekel množična mobilizacija, ki je ne smemo zamešati z demokratsko mobilizacijo a bomo ljudi. Saj veste kako je bom dal primer s katerim jaz nisem bil, čeprav nisem bil nič proti identificiran, se spomnite takrat referendum samostojna Slovenija. Tam ni šlo za demokracijo. To je bil duh to treba narediti. In kar danes navežem nate vsak skrbi zase to ni možno. Ta prostor zaseda čedalje bolj religija. In zato me tudi religija zanima ob vseh kritiki poslušajte sem bil že tam razglašen za špijonaže prepovedan mi je prihod ampak Iran, Homeinijeva revolucija, to je Michela Foucaulta tako fasciniralo. Milijoni ljudi, pa ni bila taka revščina pod šahom, je bilo naenkrat pripravljenih
da se soočimo z imigrantsko krizo, s krizo okoljsko krizo in tako naprej. Zdaj up vseh levičarjev je joj boste videli ko bo pa kriza zares udarila se bodo pa ljudje streznili. Ne, takrat se ljudje nikoli ne bodo streznili. Zato sem jaz odkrito za neko omejitev demokracije v pomenu v dveh pomenih. Eno to kar si ti lepo rekel ta kako bi rekel množična mobilizacija, ki je ne smemo zamešati z demokratsko mobilizacijo a bomo ljudi. Saj veste kako je bom dal primer s katerim jaz nisem bil, čeprav nisem bil nič proti identificiran, se spomnite takrat referendum samostojna Slovenija. Tam ni šlo za demokracijo. To je bil duh to treba narediti. In kar danes navežem nate vsak skrbi zase to ni možno. Ta prostor zaseda čedalje bolj religija. In zato me tudi religija zanima ob vseh kritiki poslušajte sem bil že tam razglašen za špijonaže prepovedan mi je prihod ampak Iran, Homeinijeva revolucija, to je Michela Foucaulta tako fasciniralo. Milijoni ljudi, pa ni bila taka revščina pod šahom, je bilo naenkrat pripravljenih
Slavoj Žižek
za neko religiozno-politično idejo žrtvovati življenje, se neverjetno kolektivno mobilizirati. Zdaj nekateri, tukaj sem tudi kritičen tako kot ti, nekateri bolj neumni levičarji radi rečejo ja tukaj religija, to je lažna slaba politizacija religije. Ne, jaz mislim, da je bolj radikalno. Danes v tej, kot si jo ti lepo opisal anonimni
za neko religiozno-politično idejo žrtvovati življenje, se neverjetno kolektivno mobilizirati. Zdaj nekateri, tukaj sem tudi kritičen tako kot ti, nekateri bolj neumni levičarji radi rečejo ja tukaj religija, to je lažna slaba politizacija religije. Ne, jaz mislim, da je bolj radikalno. Danes v tej, kot si jo ti lepo opisal anonimni
unknown
ekspertni družbi, kjer vsak zase skrbi, se politika na žalost politika kot taka se vrača v religijo. Homeini je lepo rekel, in tukaj ga spoštujem, Islam je politični algani. Njega sploh ni zanimalo ali ljudje res verujejo v Alaha, ne, njega je zanimalo kakšno družbo zgraditi. In mislim, da je imel v osnovi dobro vizijo, da treba demokratično izvoljen parlament in tako naprej kontrolirati z neko ekspertno skupino, ki ima pravico veta in usmerjati. Ne me spraševati, kako jo narediti, če tega ne bomo uspeli narediti samo to pravim smo izgubljeni. Še, da bi pa končal z nečim bolj optimističnim, da ne boste rekli spet nek ekspert ki prezira navadne ljudi, bi pa res končal s tem. Moj prijatelj Hanif Kureishi, pisatelj, se že splošno ve kaj se mu je zgodilo pred
ekspertni družbi, kjer vsak zase skrbi, se politika na žalost politika kot taka se vrača v religijo. Homeini je lepo rekel, in tukaj ga spoštujem, Islam je politični algani. Njega sploh ni zanimalo ali ljudje res verujejo v Alaha, ne, njega je zanimalo kakšno družbo zgraditi. In mislim, da je imel v osnovi dobro vizijo, da treba demokratično izvoljen parlament in tako naprej kontrolirati z neko ekspertno skupino, ki ima pravico veta in usmerjati. Ne me spraševati, kako jo narediti, če tega ne bomo uspeli narediti samo to pravim smo izgubljeni. Še, da bi pa končal z nečim bolj optimističnim, da ne boste rekli spet nek ekspert ki prezira navadne ljudi, bi pa res končal s tem. Moj prijatelj Hanif Kureishi, pisatelj, se že splošno ve kaj se mu je zgodilo pred
unknown
dobrim letom, lepo se je sesedel v Rimu na ulici in od takrat je od tukaj dol rastlina. Niti roke ne more premikati in tako naprej. In zdaj je izdal knjigo "The Shatter", pretresen, kjer me je prav prizadel nek odlomek. Ne bom ga prebral, improviziral bom, samo opisal ga bom. Kjer je rekel, da je doživel pravo etično preroditev. In on proba vpeljati razliko, ki bo mislim danes ključna, med poklicem v pomenu job, preprosto izbiram ali bi to ali bi tam, kje bom bolj zadovoljen, kje bo več denarja, in to čemur se reče ne vem če imamo slovenski izraz v angleščini vocation, poklic v bolj radikalnem pomenu da si za nekaj poklican. Kje je on to odkril? V Angliji je tako kot pri nas, imaš dobro plačane zdravnike, imaš pa vse te sestre, skrbnike in tako naprej, ki so slabo plačani, trpijo. Ampak je rekel neverjetno, pri kakšnem štedilu teh navadnih slabo plačanih skrbnikov in to je za Kureishija skrajno poniževalno, kaj je moral doživeti. Pazite, jaz bom za trenutek vulgaren. On problem ni hrana, ki ga morajo hraniti, problem je izločanje. Vsako jutro ga morajo obrniti na trebuh in s prstom odzadaj rit in to delajo ljudje, ki so slabo plačani. In nekaj prav pretreslo, ko je on sistematično potem te pomočnike, moške ženske spraševal, pa zakaj to delate? Pa hkrati jamrate da ste slabo plačani. Noben ni šel v to bombastiko, o ker je to moje višje poslanstvo, ampak tako preprosto so rekli: "Pa ne morem vas pustiti da trpite, pa ne morem drugače, to moram narediti." Tukaj pa bom jaz, ponavadi sem vedno cinik, rekel: ne ne navadni ljudje tako imenovani so lahko veliko slabši kot mislimo, lahko pa so tudi boljši. In veliko ljudi točno med zdravniki, ne ta bogatimi, bolj med temi, te ki delajo te najbolj poniževalne posle. In jaz sem se takoj spoprijateljil s to njeno gospo, eno pomočnico, si predstavljate kako obsceno, ker je ona ona si je rekla a res, morate tako s prstom not, ne, je rekla ja. Pol sem pa
dobrim letom, lepo se je sesedel v Rimu na ulici in od takrat je od tukaj dol rastlina. Niti roke ne more premikati in tako naprej. In zdaj je izdal knjigo "The Shatter", pretresen, kjer me je prav prizadel nek odlomek. Ne bom ga prebral, improviziral bom, samo opisal ga bom. Kjer je rekel, da je doživel pravo etično preroditev. In on proba vpeljati razliko, ki bo mislim danes ključna, med poklicem v pomenu job, preprosto izbiram ali bi to ali bi tam, kje bom bolj zadovoljen, kje bo več denarja, in to čemur se reče ne vem če imamo slovenski izraz v angleščini vocation, poklic v bolj radikalnem pomenu da si za nekaj poklican. Kje je on to odkril? V Angliji je tako kot pri nas, imaš dobro plačane zdravnike, imaš pa vse te sestre, skrbnike in tako naprej, ki so slabo plačani, trpijo. Ampak je rekel neverjetno, pri kakšnem štedilu teh navadnih slabo plačanih skrbnikov in to je za Kureishija skrajno poniževalno, kaj je moral doživeti. Pazite, jaz bom za trenutek vulgaren. On problem ni hrana, ki ga morajo hraniti, problem je izločanje. Vsako jutro ga morajo obrniti na trebuh in s prstom odzadaj rit in to delajo ljudje, ki so slabo plačani. In nekaj prav pretreslo, ko je on sistematično potem te pomočnike, moške ženske spraševal, pa zakaj to delate? Pa hkrati jamrate da ste slabo plačani. Noben ni šel v to bombastiko, o ker je to moje višje poslanstvo, ampak tako preprosto so rekli: "Pa ne morem vas pustiti da trpite, pa ne morem drugače, to moram narediti." Tukaj pa bom jaz, ponavadi sem vedno cinik, rekel: ne ne navadni ljudje tako imenovani so lahko veliko slabši kot mislimo, lahko pa so tudi boljši. In veliko ljudi točno med zdravniki, ne ta bogatimi, bolj med temi, te ki delajo te najbolj poniževalne posle. In jaz sem se takoj spoprijateljil s to njeno gospo, eno pomočnico, si predstavljate kako obsceno, ker je ona ona si je rekla a res, morate tako s prstom not, ne, je rekla ja. Pol sem pa
unknown
rekel on je pisatelj in on misli, on Hanif Kureishi metaforično, in za njega beseda "up yours" pomeni metaforično. Sem rekel: "A vam ni lepo, vi pa lahko njemu to dobesedno delate, up yours." In smo se objeli in smejali. Ne, a veste kaj hočem reči? Tukaj so veliki potenciali. Družba, če ustvari drugačne pogoje, jih lahko realizira. Niso ljudje samo v resnici egoisti, svinje in tako naprej. Ne, je potencial v ljudeh. Spet stvar je preprosta, kolikokrat pri teh čisto navadnih ljudeh vidiš pa to ni nobena patetična želja, da bi bili dobri ali kaj, ampak ta najbolj elementaren občutek, zato sem poklican, ne morem ne narediti tega. Tukaj je mislim potencial od spodaj za to, da se bo mogoče kako dobro čudo zgodilo. Zdaj pa
rekel on je pisatelj in on misli, on Hanif Kureishi metaforično, in za njega beseda "up yours" pomeni metaforično. Sem rekel: "A vam ni lepo, vi pa lahko njemu to dobesedno delate, up yours." In smo se objeli in smejali. Ne, a veste kaj hočem reči? Tukaj so veliki potenciali. Družba, če ustvari drugačne pogoje, jih lahko realizira. Niso ljudje samo v resnici egoisti, svinje in tako naprej. Ne, je potencial v ljudeh. Spet stvar je preprosta, kolikokrat pri teh čisto navadnih ljudeh vidiš pa to ni nobena patetična želja, da bi bili dobri ali kaj, ampak ta najbolj elementaren občutek, zato sem poklican, ne morem ne narediti tega. Tukaj je mislim potencial od spodaj za to, da se bo mogoče kako dobro čudo zgodilo. Zdaj pa
Slavoj Žižek
res ajmo, "diži dupe", ti pa vodi diskusijo. Zdaj pa samo še za dva, tri kratka vprašanja, če ima kdo kaj za vprašati. Res kratko, prosim. Pa prosim ne dnevno-političnih tem. Jaz sem živel tudi v eni taki recimo v ustanovi, v instituciji let. Ko sem postala polnoletna sem se izborila da zdaj živim neodvisno življenje s pomočjo osebne asistence. Zato smo se borili dolgih let. In zdaj obžalujem gospod Mesec da vi tako ignorirate naše prošnje, zahteve in se tukaj delate pametne. Jaz imam na srečo ravno tako gospod Žižek take asistentke in asistente ki mi delajo vse to, a ne, tudi pomagajo pri kakanju, odvajanju kot se temu reče, aspiracija, stvari ki so medicinske ki v bistvu v bolnici to počnejo samo diplomirane medicinske sestre. Vse to meni izvajajo asistentke ki so rajši priučene za malo več kot minimalno plačo. Samo to. In zdaj grem, hvala. Hvala za vprašanje oziroma komentar. Saj je bil komentar, imava zeleno pogost te pogovore tako da mislim da ne rabi komentarja. Hvala. Še kdo? Kakšno vprašanje mogoče, dotip? Noben se ne boji? Ali se veliko? Imamo še kaj drugega? Potem pa hvala lepa, to sta bila, čakaj čakaj ne govori z norcem. Še šest minut je. Daj ti še kako misel pa bom še jaz. Ne dam časa. Še šest minut pa pol imamo. Eno mogoče lahko jaz pa dam še eno misel, evo. Prej sem govoril o tem razkroju družbe. Ena stvar je pa tlej pa bom malo notranje političen, je zelo zanimiva. Zdaj če Slovence vprašamo v javnomnenjskih raziskavah, govorim, a ste zadovoljni s svojim življenjem v Sloveniji? Jih bo devet od desetih reklo ja. Če se vprašamo pač kolektivno, a smo zadovoljni s stanjem v državi ali pa življenjem v državi, bomo pa rekli najmanj zaskrbljeni smo, če ne bomo rekli razočarani ali pa groza. In tukaj vmes mislim da se izgublja to o čemer sem prej govoril. Ker na nek način smo prišli v situacijo, kjer je edina sreča ki je še možna pač je osebna. Kolektivne si pa sploh ne znamo več zamisliti oziroma prihaja samo mogoče v kakšnih utrinkih upanja, ko se kaj lepega v kar pa verjamemo zgodi. In tukaj mislim se zelo strinjam s Slavojem, kar je prej govoril, da treba si bo zamisliti v katere cilje pa bi lahko verjeli in kateri cilji in na kakšen način bi nas pa lahko povezali, da bi lahko spet postali kolektiv. Lejte samo dopolnim, se strinjam in zato, ampak bom takoj razbil nesporazum, v tem smislu samo se imam še za komunista. Ne v smislu CK-ja pa Kučan kliče ministričke koga morajo imenovati pa tako. Ne ne v tem pomenu. Ampak v preprostem pomenu, a ni jasno, problemi ki jih imamo, umetna inteligenca, okolje, vojne, se dajo rešiti samo z neko globalno kooperacijo. Do neke povezave bo nujno prišlo, če ne se bližamo katastrofi. No in tukaj bom probal samo z neko provokacijo končati. Veste ko slišimo zdaj ko nas vse skrbijo zadnji volilni ukrepi te populistične desnice. Mene zelo znova in znova čudi neumnost levice in če ne bi bil tako zaskrbljen bi rekel madona saj zaslužimo to. Zakaj? Prvič seveda ne jemljem resno teh populističnih desnic, recimo njihova velika zahteva je manj teh neizobraženih nizkih imigracij. Pa a se zavedajo kakšno popolno oslarijo govorijo. V stiku z nekaterimi našimi politiki, jih ne bom imenoval, rekel bom samo da letijo po zraku, doleti po zraku kateri ptiči, ne bomo ga imenovali, mi je rekel da je govoril z Giorgio Meloni, ki mu je rekla da je sama morala spremeniti stališče, začela je kot imigrante ven, pol je pa prišla do tega, če res vrže preveč imigrantov ven, je konec z Italijo. Vsi vemo, vsi, pretiravam, velika večina teh pod narekovaji nižjih poslov, gradbena dela, skrbništvo in tako naprej je že na teh. Anglija je do istega prišla. Nemčiji blazno primanjkuje točno teh. Švedska. Imam tam prijatelja ki mu mama ravno tako živi v nekem tem zavetišču za stare in pravi razen ene Poljakinje ali dve sploh ni nobenega belca tam. Se pravi to je prvo vprašanje ki ga jaz imam teh. Desni odgovor je treba strogo ločiti kateri migranti ne, to je preenostavno. A se zavedamo in tukaj ne krivit nekih komunajzerjev ki hočejo uničiti našo nacijo, to je logika sedanjega globalnega kapitala, tista ogroža našo identiteto. Drugo kar mi gre tako na jetra pa pri levičarjih je če jim rečeš poslušaj ljudje skrbijo te emigranti nasilje pa to, ne, joj jaz postanem Goebbels pa pištolo ven pa začnem streljati, simbolno zaenkrat, če mi rečejo ja ja sej moramo prisluhniti tem skrbem navadnih
res ajmo, "diži dupe", ti pa vodi diskusijo. Zdaj pa samo še za dva, tri kratka vprašanja, če ima kdo kaj za vprašati. Res kratko, prosim. Pa prosim ne dnevno-političnih tem. Jaz sem živel tudi v eni taki recimo v ustanovi, v instituciji let. Ko sem postala polnoletna sem se izborila da zdaj živim neodvisno življenje s pomočjo osebne asistence. Zato smo se borili dolgih let. In zdaj obžalujem gospod Mesec da vi tako ignorirate naše prošnje, zahteve in se tukaj delate pametne. Jaz imam na srečo ravno tako gospod Žižek take asistentke in asistente ki mi delajo vse to, a ne, tudi pomagajo pri kakanju, odvajanju kot se temu reče, aspiracija, stvari ki so medicinske ki v bistvu v bolnici to počnejo samo diplomirane medicinske sestre. Vse to meni izvajajo asistentke ki so rajši priučene za malo več kot minimalno plačo. Samo to. In zdaj grem, hvala. Hvala za vprašanje oziroma komentar. Saj je bil komentar, imava zeleno pogost te pogovore tako da mislim da ne rabi komentarja. Hvala. Še kdo? Kakšno vprašanje mogoče, dotip? Noben se ne boji? Ali se veliko? Imamo še kaj drugega? Potem pa hvala lepa, to sta bila, čakaj čakaj ne govori z norcem. Še šest minut je. Daj ti še kako misel pa bom še jaz. Ne dam časa. Še šest minut pa pol imamo. Eno mogoče lahko jaz pa dam še eno misel, evo. Prej sem govoril o tem razkroju družbe. Ena stvar je pa tlej pa bom malo notranje političen, je zelo zanimiva. Zdaj če Slovence vprašamo v javnomnenjskih raziskavah, govorim, a ste zadovoljni s svojim življenjem v Sloveniji? Jih bo devet od desetih reklo ja. Če se vprašamo pač kolektivno, a smo zadovoljni s stanjem v državi ali pa življenjem v državi, bomo pa rekli najmanj zaskrbljeni smo, če ne bomo rekli razočarani ali pa groza. In tukaj vmes mislim da se izgublja to o čemer sem prej govoril. Ker na nek način smo prišli v situacijo, kjer je edina sreča ki je še možna pač je osebna. Kolektivne si pa sploh ne znamo več zamisliti oziroma prihaja samo mogoče v kakšnih utrinkih upanja, ko se kaj lepega v kar pa verjamemo zgodi. In tukaj mislim se zelo strinjam s Slavojem, kar je prej govoril, da treba si bo zamisliti v katere cilje pa bi lahko verjeli in kateri cilji in na kakšen način bi nas pa lahko povezali, da bi lahko spet postali kolektiv. Lejte samo dopolnim, se strinjam in zato, ampak bom takoj razbil nesporazum, v tem smislu samo se imam še za komunista. Ne v smislu CK-ja pa Kučan kliče ministričke koga morajo imenovati pa tako. Ne ne v tem pomenu. Ampak v preprostem pomenu, a ni jasno, problemi ki jih imamo, umetna inteligenca, okolje, vojne, se dajo rešiti samo z neko globalno kooperacijo. Do neke povezave bo nujno prišlo, če ne se bližamo katastrofi. No in tukaj bom probal samo z neko provokacijo končati. Veste ko slišimo zdaj ko nas vse skrbijo zadnji volilni ukrepi te populistične desnice. Mene zelo znova in znova čudi neumnost levice in če ne bi bil tako zaskrbljen bi rekel madona saj zaslužimo to. Zakaj? Prvič seveda ne jemljem resno teh populističnih desnic, recimo njihova velika zahteva je manj teh neizobraženih nizkih imigracij. Pa a se zavedajo kakšno popolno oslarijo govorijo. V stiku z nekaterimi našimi politiki, jih ne bom imenoval, rekel bom samo da letijo po zraku, doleti po zraku kateri ptiči, ne bomo ga imenovali, mi je rekel da je govoril z Giorgio Meloni, ki mu je rekla da je sama morala spremeniti stališče, začela je kot imigrante ven, pol je pa prišla do tega, če res vrže preveč imigrantov ven, je konec z Italijo. Vsi vemo, vsi, pretiravam, velika večina teh pod narekovaji nižjih poslov, gradbena dela, skrbništvo in tako naprej je že na teh. Anglija je do istega prišla. Nemčiji blazno primanjkuje točno teh. Švedska. Imam tam prijatelja ki mu mama ravno tako živi v nekem tem zavetišču za stare in pravi razen ene Poljakinje ali dve sploh ni nobenega belca tam. Se pravi to je prvo vprašanje ki ga jaz imam teh. Desni odgovor je treba strogo ločiti kateri migranti ne, to je preenostavno. A se zavedamo in tukaj ne krivit nekih komunajzerjev ki hočejo uničiti našo nacijo, to je logika sedanjega globalnega kapitala, tista ogroža našo identiteto. Drugo kar mi gre tako na jetra pa pri levičarjih je če jim rečeš poslušaj ljudje skrbijo te emigranti nasilje pa to, ne, joj jaz postanem Goebbels pa pištolo ven pa začnem streljati, simbolno zaenkrat, če mi rečejo ja ja sej moramo prisluhniti tem skrbem navadnih
unknown
ljudi. Pol pa jih naprej
ljudi. Pol pa jih naprej
Slavoj Žižek
sprašujem kaj s tem mislijo. In je zadaj nek tak zoperen pokroviteljski odnos. V bistvu hočejo reči to, navadni ljudje so zaskrbljeni v redu, naučiti jih samo moramo da
sprašujem kaj s tem mislijo. In je zadaj nek tak zoperen pokroviteljski odnos. V bistvu hočejo reči to, navadni ljudje so zaskrbljeni v redu, naučiti jih samo moramo da
unknown
mirijo svojo jezo na napačne ljudi, na imigrante, v resnici je kriv veliki kapital ne vem kaj. Kaj si predstavljajo? Da bomo pridigali to navadnim ljudem, pol bodo rekli o madona oprostite nisem videl, niso emigranti ampak velik kapital. Prvič večina antiimigrantov to dobro ve, veliki motiv lažnega antikapitalista Trumpa, lažnega antikapitalista ki ga zdaj podpira Elon Musk trenutno najbogatejši človek na svetu, je točno to, da so imigranti pa to orodje velekapitala.
mirijo svojo jezo na napačne ljudi, na imigrante, v resnici je kriv veliki kapital ne vem kaj. Kaj si predstavljajo? Da bomo pridigali to navadnim ljudem, pol bodo rekli o madona oprostite nisem videl, niso emigranti ampak velik kapital. Prvič večina antiimigrantov to dobro ve, veliki motiv lažnega antikapitalista Trumpa, lažnega antikapitalista ki ga zdaj podpira Elon Musk trenutno najbogatejši človek na svetu, je točno to, da so imigranti pa to orodje velekapitala.
unknown
V čemer je element resnice. V Ameriki je jasno da velik
V čemer je element resnice. V Ameriki je jasno da velik
unknown
kapital je bil vedno bolj za prosto imigracijo ker s tem pritiskaš
kapital je bil vedno bolj za prosto imigracijo ker s tem pritiskaš
Slavoj Žižek
na lastno
na lastno
unknown
delovno silo in
delovno silo in
Slavoj Žižek
tako
tako
unknown
naprej. Potem je še tukaj problem, ne bom vlekel ker zdaj še sekund. Hočem samo reči da zavedajmo se da je problem sobivanja različnih kultur načinov življenja pa to da je to resen problem ki je mogoče celo v nekem pomenu nerešljiv. Nerešljiv v pomenu zdaj bomo pa imeli eno formulo in tako naprej. Dejmo priznati da je to resen problem kjer tak enostaven pokroviteljski odnos ne bo deloval. Gotovo. Jaz sem po funkciji moderator, mediator socialnega dialoga, to je dialog med sindikati pa med delodajalci. Tako da poznam
naprej. Potem je še tukaj problem, ne bom vlekel ker zdaj še sekund. Hočem samo reči da zavedajmo se da je problem sobivanja različnih kultur načinov življenja pa to da je to resen problem ki je mogoče celo v nekem pomenu nerešljiv. Nerešljiv v pomenu zdaj bomo pa imeli eno formulo in tako naprej. Dejmo priznati da je to resen problem kjer tak enostaven pokroviteljski odnos ne bo deloval. Gotovo. Jaz sem po funkciji moderator, mediator socialnega dialoga, to je dialog med sindikati pa med delodajalci. Tako da poznam
unknown
veliko ljudi
veliko ljudi
Slavoj Žižek
z obeh strani. In prej ko sem govoril o tem verjemi vase pa osebna sreča pa ne briga nas kolektivno, moram povedati da nisem srečal malo takih ki rečejo hkrati rabim tuje delavce pa preveč teh migrantov je v Sloveniji. Ta shizofrenija ni tako redka. Hvala. Slavoj Žižek in Luka Mesec, hvala.
z obeh strani. In prej ko sem govoril o tem verjemi vase pa osebna sreča pa ne briga nas kolektivno, moram povedati da nisem srečal malo takih ki rečejo hkrati rabim tuje delavce pa preveč teh migrantov je v Sloveniji. Ta shizofrenija ni tako redka. Hvala. Slavoj Žižek in Luka Mesec, hvala.