Slavoj Žižek on David Lynch in Slovene [ENG SUBS]
Interview · fediak 22 ·
2024-05-23 · 0:53:11 · 5,821 words
cinema-art-culturepsychoanalysisideologysubjectivityfascism-populismphilosophy-general
In this Slovenian television interview conducted during a David Lynch retrospective at Kinoteka, Žižek surveys Lynch's cinema as the contemporary pinnacle of world film alongside Lars von Trier. He identifies four signature formal procedures, the Pre-Raphaelite decomposition of idyllic surface into pre-ontological horror, the flattened depthless image, the emancipated voice, and the elevation of clichés to mystery, and connects them to the figure of the obscene superego paternal figure, whose political analogue is Donald Trump. Close readings of The Elephant Man, Wild at Heart, Lost Highway, Mulholland Drive, and The Straight Story develop the concepts of superposition, traversal of the fantasy, and perversion as the new normal. The talk closes with Žižek's concern over Lynch's retreat into transcendental meditation and the consequent decline of his later work.
every located moment in this recording, click one to read it
The ideas in it 17
in the order they first come up; click a row for what he does with the idea here
as “fall of paternal authority”
The collapse of the traditional dignified symbolic father into the obscene superego figure; Žižek presents this as the defining social transformation that Lynch's cinema uniquely maps.
as “obscene superego paternal figure”
A contemporary authority figure who operates not through symbolic dignity but through vulgarity, excess, and obscenity, exemplified by Trump in politics and by Bobby Peru, Eddy, and Baron Harkonnen in Lynch's films.
In Lynch, the superego appears in its obscene dimension, the father who commands enjoyment and transgression rather than restraint, central to Wild at Heart, Lost Highway, and Twin Peaks.
Borrowed from quantum physics: a Lynch scene readable in radically opposite but each internally consistent ways simultaneously, without ever collapsing into one meaning, the wavefunction of the scene never resolves.
Lynch's formal procedure of splitting unified lived reality into two layers: a flat, depthless surface image and the expelled pre-ontological horror (insects, worms, the grotesque) that returns as what was foreclosed from the surface.
The raw, horrifying particulars beneath the smooth surface of constituted, livable reality, what Lynch's camera reveals when it burrows into the lawn to find worms, insects, and filth.
The Lacanian traumatic kernel of pre-ontological reality that disrupts the symbolic order, encountered in Lynch as the worms under the lawn, the severed ear, the horror breaking through idyllic suburban surfaces.
Lynch's technique of deploying stock clichéd phrases and images not ironically but in a way that restores their mystery and emotional power, when Lynch's characters speak in clichés the viewer feels something, unlike in ordinary 'authentic' dialogue.
as “ideology critique via form”
Lynch does not critique society through content (depicting alienation or poverty) but conveys social truth through formal procedures themselves, the decomposition of reality is the formal truth of late-capitalist experience.
as “communist community”
A moment of genuine solidarity among the excluded and marginalized that exceeds class-based sympathy, exemplified in The Elephant Man by the circus freaks who organize collectively to send Merrick back to England.
Žižek's preferred mode of relating to the radical Other: not condescending sympathy or paternalistic kindness, but direct friendly roughness that treats the other as a full equal without pity, what Merrick was denied from both sides.
as “perversion as the new normal”
The contemporary ideological condition in which transgression and vulgarity have become dominant, so that straightforward ethical decency becomes the truly subversive gesture, the political thesis of The Straight Story.
as “emancipated/autonomous voice”
In Lynch, the voice achieves independence from the body that produces it, exemplified by Rebecca Del Rio's singing continuing after her collapse on stage; for Žižek, sound is foundational and images are merely its fantasmatic illustrations.
as “reality structured through fantasy”
Lacan's thesis that ordinary experienced reality is not raw but is always organized through a fantasmatic narrative, in Lynch, fantasy provides the coherent half while the Real provides the chaotic remainder.
as “fantasy/phantasm”
The Lacanian structuring frame that organizes incoherent reality into a livable narrative, in Mulholland Drive, Betty's fantasy constitutes the coherent, more internally consistent first two-thirds of the film.
as “traversal of the fantasy”
The Lacanian act of crossing through the fantasy that structures desire and awakening to the raw Real, Diane's awakening in Mulholland Drive ends in suicide as the only available exit from the Real.
In the Bobby Peru scene, the villain forces the woman to articulate her own desire then withdraws, Žižek reads this as restoring rather than violating her desire, a psychoanalytic point about the constitution of the subject's want.
Stories he reaches for 2
When told his films relied on tired clichés, Hollywood producer Samuel Goldwyn instructed his scriptwriters to produce 'more new original clichés', Žižek uses this to characterize Lynch's creative procedure: elevating clichés to mystery rather than replacing them.
“We need more new original clichés.”
Vertigo was a commercial failure before becoming a canonical classic; Hitchcock joked about where was the in-between period when he could have made money off a film that was already great, Žižek uses this for Lynch's parallel trajectory.
“First the film was a commercial failure, then it became a classic. Hitchcock said: where is that in-between period when it would be a classic and I could still make money?”
Works invoked 17
Vertigo film
Hitchcock's film cited as a parallel for Lynch's trajectory: first a commercial failure, later recognized as a canonical classic; Hitchcock's sardonic joke about the missed middle period provides the framing.
Documentary film directed by Sophie Fiennes featuring Žižek; mentioned as the occasion for the ultimately failed arranged interview with Lynch in Hollywood.
Blue Velvet film
The paradigmatic Lynch film, the opening lawn/insects sequence is the purest example of his Pre-Raphaelite formal procedure and decomposition of reality. Referenced as the career-defining work that re-established Lynch after Dune.
Mulholland Drive film
Described as Lynch's greatest film and one of the greatest films of all time. Analyzed as an exemplary traversal of fantasy: Betty's coherent fantasy constitutes the first two-thirds; Diane's awakening into the brutal Real ends in suicide. Superior to Lost Highway because of its true superposition rather than linear transparency.
Dune film
Contrasted unfavorably with Lynch's Dune: the new Baron Harkonnen (Skarsgård) is good but lacks the grotesque comic inflation that makes the figure truly Lynchian.
Lost Highway film
Analyzed as an extremely clear ideological critique: the male protagonist's impotence, his fantasy of potency with a desirable double, and the collapse of the fantasy when fulfillment is imminent. Contains the cipher-phrase 'Dick Laurent is dead.' Žižek notes it is perhaps too transparent and linear compared to Mulholland Drive.
Wild at Heart film
Contains the Bobby Peru 'say f me' scene analyzed at length as the purest example of Lynch's superposition technique; also presents the obscene father figure in its most comic and ambiguous form.
Twin Peaks tv
Season 1 praised as the moment Lynch reached mass audiences; Season 2 defended against dismissal (the disappearance of the obscene father figures is meaningful); Season 3 (The Return) declared unsalvageable. The Red Room is referenced as a classic Lynchian forbidden space.
The Fabelmans film
Spielberg's semi-autobiographical film; the John Ford scene is praised as the film's only genuinely great scene (Žižek sardonically recommends watching just that scene). Lynch plays Ford and his formal approach is the precise inverse of what Ford teaches.
Žižek's own book on Lynch's Lost Highway; Lynch reportedly read it but did not understand it and declined the interview out of fear of looking foolish. Described as still being reprinted today.
The Elephant Man film
Žižek's candidate for Lynch's first true film and one of his best; analyzed for the moment of communist community (circus freaks), the falseness of both exploitation and paternalistic charity, and Lynch's distinctive sound design. Žižek confesses to crying at it.
Eraserhead film
Described as Lynch's 'orchestra warm-up', all his experimental ideas wildly staged, but not yet a proper film; The Elephant Man is where Lynch made his first true film.
Mel Brooks's comedy; the Last Supper scene (waiter exclaims 'Oh Christ' and receives a divine response) is cited as proto-Lynchian in its treatment of obscene authority as simultaneously comic and sacred.
Inland Empire film
Mentioned as Lynch's last feature film (2006), after which he made no more films; Žižek implies it shows Lynch's universe disintegrating under the pressure of his New Age meditation obsession.
Lynch as Pre-Raphaelite essay
Žižek's own article on Lynch mentioned as the source of the Pre-Raphaelite formal analogy that structures much of his analysis in this talk.
The Straight Story film
Described as Lynch's greatest political manifesto and theoretically perhaps his most important film: in a world where perversion is the norm, Alvin Straight's plain decency is the truly subversive gesture. Paradoxically his most linear film and his only Disney-produced one.
Symphony No. 3 'Eroica' other
Beethoven's Third Symphony; cited via Charles Rosen's essay as the precise work after which Beethoven was recognized as canonical, used as a structural parallel for Lynch's own moment of recognition.
People invoked 28
Martha Nochimson positive
Lynch film scholar whose thesis, that Merrick is killed not by brutal exploitation but by the condescending kindness of Victorian elites, is cited and partially endorsed. ASR renders the name as 'Marce'a Notchmson'; corrected to Martha Nochimson, the well-known Lynch scholar.
Naomi Watts positive
Praised as not only attractive but genuinely intelligent as an actress; she confirmed Lynch's own reading of Mulholland Drive as having a clear narrative line beneath the apparent confusion.
Sophie Fiennes positive
Director of The Pervert's Guide to Cinema; mentioned as the director Žižek collaborated with during the ultimately failed arranged interview with Lynch in Hollywood.
Mel Brooks positive
Both as the producer who enabled The Elephant Man (and thereby Lynch's career) and as a filmmaker with proto-Lynchian elements in History of the World Part I; Žižek suggests investigating how much of the Lynchian universe was already present in Brooks.
Charles Rosen positive
Described as Žižek's most beloved music theorist (now deceased); his essay on when Beethoven became a canonical figure after the Eroica is used as a precise parallel for Lynch's own moment of cultural recognition.
Plays the frigid wife in the real segment of Lost Highway, used to illustrate how the male protagonist projects his own impotence onto the woman.
Denis Villeneuve negative
His Dune remake is contrasted unfavorably with Lynch's version: technically competent but lacking the grotesque comic inflation of Lynch's Baron Harkonnen.
Lars von Trier positive
Named alongside Lynch as one of only two absolute summits of world cinema today, representing Europe to Lynch's America; all other contemporary directors described as a step behind.
Jacques Lacan positive
Repeatedly invoked as the central theoretical framework: Lacanian fantasy structures Lynch's narrative logic; the burning child dream interpretation illuminates Lost Highway; 'reality structured through fantasy' frames Mulholland Drive.
Mel Brooks's wife; played the famous Victorian actress who befriended the real Elephant Man entirely at a distance and never in person, used to illustrate the film's theme of condescending elite charity.
Willem Dafoe positive
Cited as the actor playing Bobby Peru in Wild at Heart; the key scene of his role is analyzed at length as the paradigmatic example of Lynch's superposition technique and obscene father figure.
David Lynch positive
Žižek calls Lynch the absolute summit of contemporary cinema alongside Lars von Trier; analyzes his films at length as the best illustration of his theoretical concepts about ideology, the Real, the obscene father, and the fall of paternal authority.
Stellan Skarsgård negative
Plays Baron Harkonnen in Villeneuve's Dune, described as doing it well but lacking the obscene comic inflation of Lynch's original version.
Plays the desirable fantasy woman in the fantasy segment of Lost Highway, the split between frigid wife (Rosanna Arquette) and desired fantasy double (Patricia Arquette) illustrates the male protagonist's projected impotence.
Mentioned as the actress playing the sexually repressed, unawakened woman in Wild at Heart whose desire Bobby Peru forces to the surface.
Donald Trump positive
Identified as the real-world instantiation of Lynch's obscene superego paternal figure: authoritarian yet vulgar, self-debasing, without dignity, the postmodern president who transgresses while commanding, attacking parliament and using crude gestures.
Rammstein positive
German industrial metal band whose music Lynch used in Lost Highway; Žižek admires them and reports they acknowledged Lynch transformed them from a German into a worldwide phenomenon through that soundtrack placement.
Ludwig van Beethoven positive
Referenced via Charles Rosen's essay on how Beethoven achieved canonical status after the Third Symphony (Eroica) without commercial triumph, the parallel for Lynch's trajectory.
Described as Lynch's 'good fairy', the Italian producer who invested heavily in Dune and then, despite its $50 million disaster, gave Lynch another chance with Blue Velvet, making Lynch's mature career possible.
Mentioned as the impotent husband in the real/non-fantasy portion of Lost Highway.
Slovenian industrial band that Lynch considered for Lost Highway's soundtrack before choosing Rammstein; Žižek notes this with patriotic pride as one of two marginal Slovenian connections to Lynch.
Bernie Sanders positive
Lynch endorsed Sanders; Žižek argues Sanders represents the truly subversive position today, plain decency and dignity for ordinary people, the political equivalent of Alvin Straight, while Trump is the Lynchian obscene postmodern president.
John Ford positive
Appears as a character in The Fabelmans; his lesson about the horizon line (always off-center to preserve depth) is used to contrast with Lynch's deliberately flat, depthless aesthetic, Lynch's casting as Ford underscores this formal opposition.
Samuel Goldwyn positive
Cited as the most brilliant Hollywood producer via the anecdote about demanding 'new original clichés', used to characterize Lynch's creative procedure of elevating rather than replacing clichés.
Rebecca Del Rio positive
Singer whose collapse during the Club Silencio performance in Mulholland Drive, while her voice continues independently, is the central example of Lynch's emancipated voice concept. ASR renders as 'Rebeka Del Rio'; corrected to Rebecca Del Rio.
Alfred Hitchcock positive
Cited via the anecdote about Vertigo, first a commercial failure, then a classic, and Hitchcock's sardonic remark about the missed opportunity to profit during the film's retroactive classic period, used as a parallel for Lynch.
Steven Spielberg negative
Director of The Fabelmans; Žižek sardonically recommends watching only the John Ford scene and then stopping, dismissing the rest; notes Spielberg chose Lynch to play Ford precisely because Lynch's formal approach is the opposite of Ford's.
Sigmund Freud positive
The burning child dream (from The Interpretation of Dreams, then interpreted by Lacan) is invoked to illuminate the logic of Lost Highway's fantasy structure.
Transcript 68 turns
unknown
Dober večer. Nocoj v terminu Kinoteka začneva cikel filmov Davida Lyncha. O njem pa se pogovarjam s Slavojem Žižkom, filozofom in filmozofom, ki Lyncha pogosto vključuje tako v svoje teorije o filmu kot v teorije o družbi in modernem subjektu. Slavoj Žižek, lep pozdrav.
Dober večer. Nocoj v terminu Kinoteka začneva cikel filmov Davida Lyncha. O njem pa se pogovarjam s Slavojem Žižkom, filozofom in filmozofom, ki Lyncha pogosto vključuje tako v svoje teorije o filmu kot v teorije o družbi in modernem subjektu. Slavoj Žižek, lep pozdrav.
Slavoj Žižek
Čast zame je, da sem tukaj, hvala za vabilo.
Čast zame je, da sem tukaj, hvala za vabilo.
unknown
Hvala. Nič ekstravagantnega za začetek, začniva popolnoma učbeniškog. Kaj je najpomembnejši prispevek Davida Lyncha k sodobnemu filmu oziroma teoriji oziroma psihoanalizi?
Hvala. Nič ekstravagantnega za začetek, začniva popolnoma učbeniškog. Kaj je najpomembnejši prispevek Davida Lyncha k sodobnemu filmu oziroma teoriji oziroma psihoanalizi?
Slavoj Žižek
Jaz bi začel z nečim, bom postal na stara leta nacionalist, lokalpatriot, ne vem kaj, ampak to moram malo oholo s ponosom reči. A veste, da ima Lynch dve marginalni povezavi s Slovenijo? Ena je ta, ko je za svoj Lost Highway, ki bo pokazan v tem ciklu, zbiral glasbo za tisti prizor, ko v nekem rdečem prekletem prostoru, kjer se vse razvratne zadeve izhajajo, to je tipičen Lynchev prizor, je rabil neko grobo brutalno seksirano glasbo. Izvedel sem, da se je poigral tudi z Laibachom. Je poslušal, samo ga je na žalost bolj pritegnil Rammstein. Ampak Laibach so bili v konkurenci. Isto je, če se malo baham, se meni zgodilo, ko smo pripravljali tisti Perverzno vodenje po kinematografiji, je bil že dogovor z Lynchem, da bo dal meni in ekipi, režiserka Sophie Fiennes, snemalec, velik intervju v Hollywoodu. Tam smo bili mi trije en teden. Vsako jutro je njegov sekretar klical, saj bo, veseli se, ampak danes ni razpoložen. Zadnji dan smo pa izvedeli resnico. Prebral je mojo tanko knjigo, The Ridiculous Sublime, ki je precej znana, še danes se ponatiskuje o natanko Lynchevi Izgubljeni avtocesti, Lost Highway. Je rekel, dal vedeti, knjige niso dobro razumel in me je strah, da bom izpadel idiot. Tako da dve zgrešeni srečanji s Slovenijo. Žalostno. Bi pa tako rekel, zame je Lynch, kot ste natančno rekli, sam vrh vrha danes. Mislim, da če bi likvidirali vse te, ki so dobri, pa ne veš, kje so, a so čisto na vrhu, svetovno vzeto vsaj v evropski kinematografiji sta dva absolutna vrhunca. David Lynch in Lars von Trier. Evropa proti Ameriki. Zdaj, če lahko, kot ste nakazali, zelo šolsko navedem preprosto tri, štiri ključne poteze njegovega univerza. Prosim. Eden od člankov, ki sem ga o Lynchu napisal, ima naslov Lynch kot Prerafaelit. Prerafaeliti so tisti tik pred modernizmom angleški slikarji. Navidez kičaste lepe slike imajo pa neko edinstveno napetost. Če dolgo gledaš sliko in jo pogledaš preblizu, vidiš gnusne detajle. Vidiš, da to, kar zgleda idilična slika, tam so neki črvi, je nek flek, ki je lahko celo gnojen ali kaj, ne. In to je en od osnovnih formalnih postopkov Lyncha. Začne z idiličnim prizorom. Na žalost je, če prav vem, najbolj znan primer tega začetek Modrega žameta, Blue Velvet, ki ne bo tukaj. In ključno je, kje se to zgodi. Ko očetovski lik, oče, idilično ameriško mirno predmestje zaliva vodo in ima srčni kap in se sesede. In potem gre kamera blizu in gre globoko v travo in vidiš, pod kaj je resnica te idilične zelene trave. Ves gnus, črvi, drobni hrošči, mravlje in tako dalje. Tudi slišimo to, ne. Zvočno je. Oh, o tem imam sploh celo teorijo o tem, kaj slišimo, ja. Se pravi, to bomo pol. Se pravi, druga točka je, ko oče umre. Tukaj bi našel družbeni pomen oziroma Lynchev oziroma prispevek Lyncha k socialni analizi. Centralni lik njegovih filmov ni toliko junak kot nek obsceni nadjazovski očetovski lik. Imamo recimo očeta tradicionalnega, ki še deluje z neko digniteto. Tega je danes konec. Tudi v politiki. Imamo Lynchevski lik, to je Donald Trump, ki je avtoritaren politik, ampak neokusen je, zbiha se iz sebe in tako naprej, ne. In kaj naredi s tem likom obscenega očeta Lynch, je pa edinstveno. Namreč, običajna družbena kritika bi bila: avtoritete so lažne, pokažimo njihovo vulgarnost. Samo tukaj je pa nekaj, kar se mi zdi tako pomembno in bom vpeljal termin, ki upam, da ne bo pretežek iz kvantne fizike: superpozicija. To pomeni v neki situaciji, ki se še ni odločila, ali spontano, kjer valovna funkcija še ni kolapsirala, kot rečejo, v eno možnost, imaš več variant. In Lynch je mojster tega, da uprizori prizor, ki ga je možno brati na radikalno nasprotne načine. In pazite, zdaj ko postajam bolj osebno teoretski, sem skoraj hotel reči pazi, pazite, kaj to pomeni. Ne ta običajna umetniška dvoumnost, ne veš, ali je to ali ono. Ne. Variacije so zelo jasne. Vsaka ima svojo konsistenco. Recimo, film, ki se ga mogoče ne bo dalo prikazati, na žalost, Wild at Heart. Ne bom povzel zgodbe, samo en pristop. Ta vulgaren očetovski lik, tam ga igra Willem Dafoe. Izjemno vulgaren in tako dalje. Laura Dern igra to zatrto, seksualno ne preveč prebujeno žensko. In v čem je, to je Lynch v čisti obliki, v čem je čar prizora? On, ne da bi se je dotaknil, se ji telesno preveč približa in, spoštujem pravila, ne bom rekel cele besede, say f me. Prosim, po f me. In upije gnusno, vidiš usta od blizu, slina. In ona je tako terorizirana, hkrati pa perverzno vzburjena, da na koncu tako svoj pristanek izrazi z roko, malo odpre roko in reče: f me, daj me. To pa ni nič, to bi lahko nek kritik nasilja pa tako. Pol pa nekej čisto Lynchevskega. Potem pa Willem Dafoe, ta hudobnež, stopi nazaj in reče: hvala za ponudbo, oprosti, danes nimam časa, z veseljem kdaj drugič. To se lahko bere, tukaj je genij Lyncha, kot skrajno ponižanje, ker, in to govorim kot neke vrste, upam, feminist. Ne na ravni telesnega nasilja, ampak na ravni duhovnega ponižanja. A ni to skoraj še huje? Ker ko žensko vsaj nekako, kakorkoli že perverzno vzburjaš, ni hujšega kot da pol rečeš ne in jo ponižaš, ker jo prisiliš, da ona izrazi željo, potem se pa narediš neumnnega. Mislim, da je možno tudi nasprotno, se opravičujem, če bom koga užalil, feministično branje. Ker v Lynchevih filmih, od Modrega žameta, Blue Velvet, skoraj v vseh imamo lik neprebujene, otrple, depresivne ženske. In jaz berem veliko bolj pozitivno to nasilno psovanje Willema Dafoeja. Hočem ti povrniti tvojo željo. Zdaj želiš, zdaj te pa ne bom nadlegoval. A ni to lepo, da imaš dve jasni možnosti, ampak ostaneta razprti? Se pravi, s tem smo že orisali čisto na kratko Lynchev univerzum. Po eni strani ostane neka zunanja realnost, ki pa je, skoraj da nimamo več časa za čisto estetiko, tako se to reče, ploska, flat. Lynch nima rad globinskega ozadja. Zato se opravičujem, če grem preveč v podrobnosti, ampak upam, da je kdo med vami videl zadnji, mislim, da je še zadnji, Spielbergov film, pozabil sem naslov, ki v bistvu govori o svoji mladosti in kulminantna, ja, Fabelmanovi, ja, kulminantna scena zadnja je, da ga sprejme na kratko John Ford. To je najboljša scena v celem filmu. Edina, ja, jaz pravim, glej to sceno, pol pa spij kokakolo pa pojdi spat. In v tej sceni mu Ford reče: poglej to sliko, kaj opaziš? Poglej to sliko, kaj opaziš? In mladi Spielberg razmišlja čisto napačno, pomen prizora. Ford mu pa samo reče: glej, kje je tista linija neba, ozadja, kjer se zemlja v ravni črti dotakne iz naše perspektive nebesa. In pravi, a ne vidiš, da pri meni ni nikoli naravno na sredi ekrana? Vedno je ali gor ali dol. S tem ohrani globino. Pretanjejena ironija in, pazite, jaz poznam ljudi, ki poznajo ljudi, ki poznajo ljudi, ki poznajo Lyncha. In so mi to potrdili. Zakaj je Spielberg najel Lyncha, da igra Forda? Ker tukaj je čisto nasprotje. Lynch ima rad klišeje. Lynchov postopek je natanko to, kar on reče tam, je proti sebi, ko igra Forda. Je natanko, skoz imaš občutek, da si v nekem umetnem okolju, da ni tega globinskega ozadja. Lynch je v bistvu celo na nek način res prerafaelit. To pomeni vrnitev pred Rafaela v ta srednjeveški svet, ki ni imel globine. Ne. Se pravi, to mi je všeč na Lynchu. Normalni ljudje, ampak to je napačna podoba, iluzija, je tako, da živimo v polni realnosti. Seveda so umazane podrobnosti, ampak v osnovi tukaj sva realni osebi in tako naprej. Pri Lynchu pa ta enotnost razpade. Razpade na tisto, na realen vsakdanji prizor, ki pa je čudno sploščen, manjka globina. Ta globina, ki je izključena iz slike, se pa vrne kot te umazane podrobnosti, črvi, odtrgano uho in tako naprej. To je neka, kako bi rekel, predontološka realnost. Z besedo ontološko mislim preprosto realnost, ki jo vidimo, v kateri se počutimo doma. Pri Lynchu to razpade na dvoje. In kar mi med tako fascinira pri Lynchu, je, da zato on ljubi klišeje. On je vzel lekcijo
Jaz bi začel z nečim, bom postal na stara leta nacionalist, lokalpatriot, ne vem kaj, ampak to moram malo oholo s ponosom reči. A veste, da ima Lynch dve marginalni povezavi s Slovenijo? Ena je ta, ko je za svoj Lost Highway, ki bo pokazan v tem ciklu, zbiral glasbo za tisti prizor, ko v nekem rdečem prekletem prostoru, kjer se vse razvratne zadeve izhajajo, to je tipičen Lynchev prizor, je rabil neko grobo brutalno seksirano glasbo. Izvedel sem, da se je poigral tudi z Laibachom. Je poslušal, samo ga je na žalost bolj pritegnil Rammstein. Ampak Laibach so bili v konkurenci. Isto je, če se malo baham, se meni zgodilo, ko smo pripravljali tisti Perverzno vodenje po kinematografiji, je bil že dogovor z Lynchem, da bo dal meni in ekipi, režiserka Sophie Fiennes, snemalec, velik intervju v Hollywoodu. Tam smo bili mi trije en teden. Vsako jutro je njegov sekretar klical, saj bo, veseli se, ampak danes ni razpoložen. Zadnji dan smo pa izvedeli resnico. Prebral je mojo tanko knjigo, The Ridiculous Sublime, ki je precej znana, še danes se ponatiskuje o natanko Lynchevi Izgubljeni avtocesti, Lost Highway. Je rekel, dal vedeti, knjige niso dobro razumel in me je strah, da bom izpadel idiot. Tako da dve zgrešeni srečanji s Slovenijo. Žalostno. Bi pa tako rekel, zame je Lynch, kot ste natančno rekli, sam vrh vrha danes. Mislim, da če bi likvidirali vse te, ki so dobri, pa ne veš, kje so, a so čisto na vrhu, svetovno vzeto vsaj v evropski kinematografiji sta dva absolutna vrhunca. David Lynch in Lars von Trier. Evropa proti Ameriki. Zdaj, če lahko, kot ste nakazali, zelo šolsko navedem preprosto tri, štiri ključne poteze njegovega univerza. Prosim. Eden od člankov, ki sem ga o Lynchu napisal, ima naslov Lynch kot Prerafaelit. Prerafaeliti so tisti tik pred modernizmom angleški slikarji. Navidez kičaste lepe slike imajo pa neko edinstveno napetost. Če dolgo gledaš sliko in jo pogledaš preblizu, vidiš gnusne detajle. Vidiš, da to, kar zgleda idilična slika, tam so neki črvi, je nek flek, ki je lahko celo gnojen ali kaj, ne. In to je en od osnovnih formalnih postopkov Lyncha. Začne z idiličnim prizorom. Na žalost je, če prav vem, najbolj znan primer tega začetek Modrega žameta, Blue Velvet, ki ne bo tukaj. In ključno je, kje se to zgodi. Ko očetovski lik, oče, idilično ameriško mirno predmestje zaliva vodo in ima srčni kap in se sesede. In potem gre kamera blizu in gre globoko v travo in vidiš, pod kaj je resnica te idilične zelene trave. Ves gnus, črvi, drobni hrošči, mravlje in tako dalje. Tudi slišimo to, ne. Zvočno je. Oh, o tem imam sploh celo teorijo o tem, kaj slišimo, ja. Se pravi, to bomo pol. Se pravi, druga točka je, ko oče umre. Tukaj bi našel družbeni pomen oziroma Lynchev oziroma prispevek Lyncha k socialni analizi. Centralni lik njegovih filmov ni toliko junak kot nek obsceni nadjazovski očetovski lik. Imamo recimo očeta tradicionalnega, ki še deluje z neko digniteto. Tega je danes konec. Tudi v politiki. Imamo Lynchevski lik, to je Donald Trump, ki je avtoritaren politik, ampak neokusen je, zbiha se iz sebe in tako naprej, ne. In kaj naredi s tem likom obscenega očeta Lynch, je pa edinstveno. Namreč, običajna družbena kritika bi bila: avtoritete so lažne, pokažimo njihovo vulgarnost. Samo tukaj je pa nekaj, kar se mi zdi tako pomembno in bom vpeljal termin, ki upam, da ne bo pretežek iz kvantne fizike: superpozicija. To pomeni v neki situaciji, ki se še ni odločila, ali spontano, kjer valovna funkcija še ni kolapsirala, kot rečejo, v eno možnost, imaš več variant. In Lynch je mojster tega, da uprizori prizor, ki ga je možno brati na radikalno nasprotne načine. In pazite, zdaj ko postajam bolj osebno teoretski, sem skoraj hotel reči pazi, pazite, kaj to pomeni. Ne ta običajna umetniška dvoumnost, ne veš, ali je to ali ono. Ne. Variacije so zelo jasne. Vsaka ima svojo konsistenco. Recimo, film, ki se ga mogoče ne bo dalo prikazati, na žalost, Wild at Heart. Ne bom povzel zgodbe, samo en pristop. Ta vulgaren očetovski lik, tam ga igra Willem Dafoe. Izjemno vulgaren in tako dalje. Laura Dern igra to zatrto, seksualno ne preveč prebujeno žensko. In v čem je, to je Lynch v čisti obliki, v čem je čar prizora? On, ne da bi se je dotaknil, se ji telesno preveč približa in, spoštujem pravila, ne bom rekel cele besede, say f me. Prosim, po f me. In upije gnusno, vidiš usta od blizu, slina. In ona je tako terorizirana, hkrati pa perverzno vzburjena, da na koncu tako svoj pristanek izrazi z roko, malo odpre roko in reče: f me, daj me. To pa ni nič, to bi lahko nek kritik nasilja pa tako. Pol pa nekej čisto Lynchevskega. Potem pa Willem Dafoe, ta hudobnež, stopi nazaj in reče: hvala za ponudbo, oprosti, danes nimam časa, z veseljem kdaj drugič. To se lahko bere, tukaj je genij Lyncha, kot skrajno ponižanje, ker, in to govorim kot neke vrste, upam, feminist. Ne na ravni telesnega nasilja, ampak na ravni duhovnega ponižanja. A ni to skoraj še huje? Ker ko žensko vsaj nekako, kakorkoli že perverzno vzburjaš, ni hujšega kot da pol rečeš ne in jo ponižaš, ker jo prisiliš, da ona izrazi željo, potem se pa narediš neumnnega. Mislim, da je možno tudi nasprotno, se opravičujem, če bom koga užalil, feministično branje. Ker v Lynchevih filmih, od Modrega žameta, Blue Velvet, skoraj v vseh imamo lik neprebujene, otrple, depresivne ženske. In jaz berem veliko bolj pozitivno to nasilno psovanje Willema Dafoeja. Hočem ti povrniti tvojo željo. Zdaj želiš, zdaj te pa ne bom nadlegoval. A ni to lepo, da imaš dve jasni možnosti, ampak ostaneta razprti? Se pravi, s tem smo že orisali čisto na kratko Lynchev univerzum. Po eni strani ostane neka zunanja realnost, ki pa je, skoraj da nimamo več časa za čisto estetiko, tako se to reče, ploska, flat. Lynch nima rad globinskega ozadja. Zato se opravičujem, če grem preveč v podrobnosti, ampak upam, da je kdo med vami videl zadnji, mislim, da je še zadnji, Spielbergov film, pozabil sem naslov, ki v bistvu govori o svoji mladosti in kulminantna, ja, Fabelmanovi, ja, kulminantna scena zadnja je, da ga sprejme na kratko John Ford. To je najboljša scena v celem filmu. Edina, ja, jaz pravim, glej to sceno, pol pa spij kokakolo pa pojdi spat. In v tej sceni mu Ford reče: poglej to sliko, kaj opaziš? Poglej to sliko, kaj opaziš? In mladi Spielberg razmišlja čisto napačno, pomen prizora. Ford mu pa samo reče: glej, kje je tista linija neba, ozadja, kjer se zemlja v ravni črti dotakne iz naše perspektive nebesa. In pravi, a ne vidiš, da pri meni ni nikoli naravno na sredi ekrana? Vedno je ali gor ali dol. S tem ohrani globino. Pretanjejena ironija in, pazite, jaz poznam ljudi, ki poznajo ljudi, ki poznajo ljudi, ki poznajo Lyncha. In so mi to potrdili. Zakaj je Spielberg najel Lyncha, da igra Forda? Ker tukaj je čisto nasprotje. Lynch ima rad klišeje. Lynchov postopek je natanko to, kar on reče tam, je proti sebi, ko igra Forda. Je natanko, skoz imaš občutek, da si v nekem umetnem okolju, da ni tega globinskega ozadja. Lynch je v bistvu celo na nek način res prerafaelit. To pomeni vrnitev pred Rafaela v ta srednjeveški svet, ki ni imel globine. Ne. Se pravi, to mi je všeč na Lynchu. Normalni ljudje, ampak to je napačna podoba, iluzija, je tako, da živimo v polni realnosti. Seveda so umazane podrobnosti, ampak v osnovi tukaj sva realni osebi in tako naprej. Pri Lynchu pa ta enotnost razpade. Razpade na tisto, na realen vsakdanji prizor, ki pa je čudno sploščen, manjka globina. Ta globina, ki je izključena iz slike, se pa vrne kot te umazane podrobnosti, črvi, odtrgano uho in tako naprej. To je neka, kako bi rekel, predontološka realnost. Z besedo ontološko mislim preprosto realnost, ki jo vidimo, v kateri se počutimo doma. Pri Lynchu to razpade na dvoje. In kar mi med tako fascinira pri Lynchu, je, da zato on ljubi klišeje. On je vzel lekcijo
unknown
najbolj
najbolj
Slavoj Žižek
genialnega hollywoodskega producenta, Samuela Goldwyna. Znana zgodba, skoz jo
genialnega hollywoodskega producenta, Samuela Goldwyna. Znana zgodba, skoz jo
unknown
ponavljam, ko mu je njegov studio sporočil: kritiki nam
ponavljam, ko mu je njegov studio sporočil: kritiki nam
Slavoj Žižek
očitajo, da je preveč starih klišejev v naših filmih. In Goldwyn je dal
očitajo, da je preveč starih klišejev v naših filmih. In Goldwyn je dal
unknown
nalog svojim scenaristom:
nalog svojim scenaristom:
Slavoj Žižek
rabimo več novih izvirnih klišejev. To dela David Lynch. Ampak pazi, takoj bom nehal, da ne bom predolg, na kakšen način? Običajno je to, da če ljudje govorijo v klišejevih, si misliš: to ni pristno, to je izumetničeno, a ne morejo govoriti kot normalni ljudje. Pri Lynchu je obratno. Ko govorijo kot normalni ljudje, je dolgčas. Flat, plosko. On pa klišeje povzdigne v misterij. Takrat nekaj čutiš. In kje so klišeji v čisti obliki? To je ključno za Lyncha. Skoraj v vseh njegovih filmih je neki stavek, ki je šifra filma. Na primer v, zdi se mi, Lost Highway je: Dick Laurent is dead. Dick Laurent je mrtev. V Twin Peaks, nimamo časa govoriti o tem, je: Fire walk with me. In tako naprej, ne. Se pravi, jaz mislim, da je Lynch prvo s tem razkrojem realnosti, ko ne živimo več v homogenem realnem svetu, ampak v svetu digitalnih tudi teh ekranov, lažnih površin, ker je zadaj pa ni neka prava realnost, ampak je neka groza realnosti, grozne podrobnosti, da to poveže s padcem avtoritete očeta, ki ga spet pokaže na izjemno dvoumen način. Ni samo slabo. Superpozicija. Moraš se odločiti, kako boš bral. In padec figure očeta in potem, kako se znajti v tem svetu. Zato, samo da zaključim ta uvodni del, moda lenih kritikov je, da rečejo: ne se niti potruditi uganiti, kaj se dogaja, uživaj to zmedo, nekonsistenco. Ne, kot Lynch sam vedno poudarja, za mojimi filmi, izza mojih filmov, tudi najbolj zmedenih, moraš vedno razbrati zelo jasno zgodbo, kaj je realnost v filmu seveda, diegetična, in kaj je iluzija. A ni to lepa podoba stanja, v katerem smo danes? Se pravi, kot dober marksist, tukaj sem še marksist, poudarjam to: Lynch ni družbenokritičen v tem bedastem pomenu, da kaže odtujitev, bedo. Ne, on poda resnico naše družbe že v sami formi, s samimi formalnimi postopki. Vsi pravi filmi naredijo to. Zato pravim, razen Larsa von Trierja je Lynch. Ostali so vsi korak nazaj. To je bil zelo lep uvod. Greva h konkretnim filmom. Eden Lynchevih najboljših filmov je nekakšna anomalija v njegovem opusu, ker ni film, ki deluje Lynchevsko, ni grozljivka, ampak je sentimentalna drama. To je Človek slon, ki ga predvajamo nocoj. Se strinjate, da gre za enega Lynchevih najboljših filmov? Izdal bom, to je meni tako nerodno, ker rad igram, če prav sem skrito sentimenten, jaz rad igram vlogo tistega moški ne joka, ha ha. Ob tem filmu je težko ne jokati. Priznam, probal sem se obvladati, pa sem si rekel: oh, a si se me malo oči vnele, pa tako, ali ne vem pol ga spet tragična usoda njega. Je bila neka leva reakcija, ki mislim, da je nebistvena in zgrešena. Tukaj sem bil levičarji, tako na jetra. Branje je bilo to: reveži so ga poniževali, ga brcali tam v šovu, bogati pa navidez ravnajo bolje z njim. Ampak, to je bila velika leva poanta: saj ga ravno tako izkoriščajo za spektakel. Ne, jaz mislim, da ni to. To, kar zdaj govoriva kot teoreta, te bom tipal, uradno je pa, da te vikam, to si že namignila: zvok. Zvok. Zame je izjemna scena, tam stopimo v Lynchevo vesolje. Že nekje proti začetku filma, ko Elephant Man skuša zadremati, počiva in ima neko moro. In prosim gledalce, naj bodo na to sceno pozorni. Še dve čisto na kratko. Prva je ta, se opravičujem kot stari levičar bom rekel, tam sem jaz skoraj bolj jokal. A veš, ko ga tisti bad guy ugrabi, gre nazaj v Francijo in potem, kako oni pa v nekem cirkusu so tam neke spake vsi in edina prava solidarnost v filmu je solidarnost med temi spakami, ko si on želi nazaj v Anglijo, ga pošljejo. To je trenutek komunistične skupnosti. In to je vedno iščem v filmih. A ni to genialno? To pa je spet Lynch. Film ima v nekem pomenu srečen konec. Kakšen srečen konec? Tukaj zanimivo, nisem jokal, je pa tragičen. Je tako, da naredi lep miren samomor. Njegov problem je v tem, da ne more, če da glavo na podzglavnik, se zaduši, mora vedno spat v pol sedečem položaju. In na koncu, ko se njegov položaj, ko ga drugič rešijo, lepo pomiri, zadovoljno živi in proti tradicionalni konservativni ceni, na katero nekateri levičarji grejo na to idejo, jaz bi, če bi bil jaz diktator, bi dal ljudi ustreliti, če to rečejo: zdrav duh v zdravem telesu. Ne, teza filma je ravno nasprotna. On nima zdravega telesa, ima pa veliko bolj kot drugi zdrav duh, se pravi etično dostojanstvo in tako naprej. To je zame izjemen film in nisem preveril, ampak paradoks je v tem, da je celo najbrž bil edini napol komercialno uspešen in zasluži. A bi lahko še čisto na kratko, preden greva h naslednjemu filmu, meni se je vseeno zdela zanimiva teza Marce'a Notchmsona, da Merricka ne ubije to nasilje, ki ga doživi na družbenem dnu, ampak v resnici ta dobrota te elitne viktorijanske kulture? Ko vsakič, ko se sooči z neko žensko, ko se sreča z ženskami, v bistvu se vedno
rabimo več novih izvirnih klišejev. To dela David Lynch. Ampak pazi, takoj bom nehal, da ne bom predolg, na kakšen način? Običajno je to, da če ljudje govorijo v klišejevih, si misliš: to ni pristno, to je izumetničeno, a ne morejo govoriti kot normalni ljudje. Pri Lynchu je obratno. Ko govorijo kot normalni ljudje, je dolgčas. Flat, plosko. On pa klišeje povzdigne v misterij. Takrat nekaj čutiš. In kje so klišeji v čisti obliki? To je ključno za Lyncha. Skoraj v vseh njegovih filmih je neki stavek, ki je šifra filma. Na primer v, zdi se mi, Lost Highway je: Dick Laurent is dead. Dick Laurent je mrtev. V Twin Peaks, nimamo časa govoriti o tem, je: Fire walk with me. In tako naprej, ne. Se pravi, jaz mislim, da je Lynch prvo s tem razkrojem realnosti, ko ne živimo več v homogenem realnem svetu, ampak v svetu digitalnih tudi teh ekranov, lažnih površin, ker je zadaj pa ni neka prava realnost, ampak je neka groza realnosti, grozne podrobnosti, da to poveže s padcem avtoritete očeta, ki ga spet pokaže na izjemno dvoumen način. Ni samo slabo. Superpozicija. Moraš se odločiti, kako boš bral. In padec figure očeta in potem, kako se znajti v tem svetu. Zato, samo da zaključim ta uvodni del, moda lenih kritikov je, da rečejo: ne se niti potruditi uganiti, kaj se dogaja, uživaj to zmedo, nekonsistenco. Ne, kot Lynch sam vedno poudarja, za mojimi filmi, izza mojih filmov, tudi najbolj zmedenih, moraš vedno razbrati zelo jasno zgodbo, kaj je realnost v filmu seveda, diegetična, in kaj je iluzija. A ni to lepa podoba stanja, v katerem smo danes? Se pravi, kot dober marksist, tukaj sem še marksist, poudarjam to: Lynch ni družbenokritičen v tem bedastem pomenu, da kaže odtujitev, bedo. Ne, on poda resnico naše družbe že v sami formi, s samimi formalnimi postopki. Vsi pravi filmi naredijo to. Zato pravim, razen Larsa von Trierja je Lynch. Ostali so vsi korak nazaj. To je bil zelo lep uvod. Greva h konkretnim filmom. Eden Lynchevih najboljših filmov je nekakšna anomalija v njegovem opusu, ker ni film, ki deluje Lynchevsko, ni grozljivka, ampak je sentimentalna drama. To je Človek slon, ki ga predvajamo nocoj. Se strinjate, da gre za enega Lynchevih najboljših filmov? Izdal bom, to je meni tako nerodno, ker rad igram, če prav sem skrito sentimenten, jaz rad igram vlogo tistega moški ne joka, ha ha. Ob tem filmu je težko ne jokati. Priznam, probal sem se obvladati, pa sem si rekel: oh, a si se me malo oči vnele, pa tako, ali ne vem pol ga spet tragična usoda njega. Je bila neka leva reakcija, ki mislim, da je nebistvena in zgrešena. Tukaj sem bil levičarji, tako na jetra. Branje je bilo to: reveži so ga poniževali, ga brcali tam v šovu, bogati pa navidez ravnajo bolje z njim. Ampak, to je bila velika leva poanta: saj ga ravno tako izkoriščajo za spektakel. Ne, jaz mislim, da ni to. To, kar zdaj govoriva kot teoreta, te bom tipal, uradno je pa, da te vikam, to si že namignila: zvok. Zvok. Zame je izjemna scena, tam stopimo v Lynchevo vesolje. Že nekje proti začetku filma, ko Elephant Man skuša zadremati, počiva in ima neko moro. In prosim gledalce, naj bodo na to sceno pozorni. Še dve čisto na kratko. Prva je ta, se opravičujem kot stari levičar bom rekel, tam sem jaz skoraj bolj jokal. A veš, ko ga tisti bad guy ugrabi, gre nazaj v Francijo in potem, kako oni pa v nekem cirkusu so tam neke spake vsi in edina prava solidarnost v filmu je solidarnost med temi spakami, ko si on želi nazaj v Anglijo, ga pošljejo. To je trenutek komunistične skupnosti. In to je vedno iščem v filmih. A ni to genialno? To pa je spet Lynch. Film ima v nekem pomenu srečen konec. Kakšen srečen konec? Tukaj zanimivo, nisem jokal, je pa tragičen. Je tako, da naredi lep miren samomor. Njegov problem je v tem, da ne more, če da glavo na podzglavnik, se zaduši, mora vedno spat v pol sedečem položaju. In na koncu, ko se njegov položaj, ko ga drugič rešijo, lepo pomiri, zadovoljno živi in proti tradicionalni konservativni ceni, na katero nekateri levičarji grejo na to idejo, jaz bi, če bi bil jaz diktator, bi dal ljudi ustreliti, če to rečejo: zdrav duh v zdravem telesu. Ne, teza filma je ravno nasprotna. On nima zdravega telesa, ima pa veliko bolj kot drugi zdrav duh, se pravi etično dostojanstvo in tako naprej. To je zame izjemen film in nisem preveril, ampak paradoks je v tem, da je celo najbrž bil edini napol komercialno uspešen in zasluži. A bi lahko še čisto na kratko, preden greva h naslednjemu filmu, meni se je vseeno zdela zanimiva teza Marce'a Notchmsona, da Merricka ne ubije to nasilje, ki ga doživi na družbenem dnu, ampak v resnici ta dobrota te elitne viktorijanske kulture? Ko vsakič, ko se sooči z neko žensko, ko se sreča z ženskami, v bistvu se vedno
unknown
čustveno zlomi. Njega v bistvu
čustveno zlomi. Njega v bistvu
Slavoj Žižek
ubije ta prijaznost, tako rekoč. V tem smislu, da šele
ubije ta prijaznost, tako rekoč. V tem smislu, da šele
unknown
takrat zares dojame svojo izključenost, svojo drugačnost. To je lepa teza, samo v toliko bi jo, lahko se motim, zdaj si me ujela, je odprta razprava, jaz bi pa vseeno rekel, da kaj pa je alternativa? Alternativa pa tudi ni, da ga
takrat zares dojame svojo izključenost, svojo drugačnost. To je lepa teza, samo v toliko bi jo, lahko se motim, zdaj si me ujela, je odprta razprava, jaz bi pa vseeno rekel, da kaj pa je alternativa? Alternativa pa tudi ni, da ga
Slavoj Žižek
tisti tako imenovani bolj navadni ljudje, vulgarni izkoriščevalci mučijo. Mislim, da je razpet tragično med dva pola: ali ta brutalnost potrošniškega sejma za reveže ali ta, to se pa strinjam, grozljivo pokroviteljska, sladkobna dobrota višjih slojev. Moja rešitev, če bi jaz se srečal z nekom kot Elephant Man, bi bila prijateljska, to se mora čutiti, da je to prijateljstvo in ljubezen, prijateljska grobost. Da ga obravnavaš kot navadnega človeka. To se da delati, ampak brez tega pomilovanja, oh, oh, se ti tako roka trese, a sploh lahko ješ, pa tako, ampak ne, to moraš sam vedeti iz stikov. To se da narediti ne samo na prijazen način, ampak točno na način, ki šele vzpostavi stik. Mislim, da je to njemu manjkalo. Ali so bili ti grobijani, ki so videli v njem sredstvo izkoriščanja, ali so bili ti višjeslojni dobrotniki, ki so ga pa natanko, kot si že rekla, natanko s to pokroviteljsko dobroto, ko mu da tista slavna igralka še poljub, pol se najbolj zmeša, samo en poljub, pa samo svojo fotografijo, pol upa, zdaj sem ga pa... Mislim, da celo ta igralka njega sploh nikoli ni videla v živo, ker to je po resnični osebi, ne. Ja, ja. Sploh to je bilo čisto na distanco prijateljstvo, če se ne motim. Žena, če prav vem, znana igralka, ki jo igra žena Mel Brooksa. Anne Bancroft jo igra, ja. Ne, tako da v toliko se strinjam s to
tisti tako imenovani bolj navadni ljudje, vulgarni izkoriščevalci mučijo. Mislim, da je razpet tragično med dva pola: ali ta brutalnost potrošniškega sejma za reveže ali ta, to se pa strinjam, grozljivo pokroviteljska, sladkobna dobrota višjih slojev. Moja rešitev, če bi jaz se srečal z nekom kot Elephant Man, bi bila prijateljska, to se mora čutiti, da je to prijateljstvo in ljubezen, prijateljska grobost. Da ga obravnavaš kot navadnega človeka. To se da delati, ampak brez tega pomilovanja, oh, oh, se ti tako roka trese, a sploh lahko ješ, pa tako, ampak ne, to moraš sam vedeti iz stikov. To se da narediti ne samo na prijazen način, ampak točno na način, ki šele vzpostavi stik. Mislim, da je to njemu manjkalo. Ali so bili ti grobijani, ki so videli v njem sredstvo izkoriščanja, ali so bili ti višjeslojni dobrotniki, ki so ga pa natanko, kot si že rekla, natanko s to pokroviteljsko dobroto, ko mu da tista slavna igralka še poljub, pol se najbolj zmeša, samo en poljub, pa samo svojo fotografijo, pol upa, zdaj sem ga pa... Mislim, da celo ta igralka njega sploh nikoli ni videla v živo, ker to je po resnični osebi, ne. Ja, ja. Sploh to je bilo čisto na distanco prijateljstvo, če se ne motim. Žena, če prav vem, znana igralka, ki jo igra žena Mel Brooksa. Anne Bancroft jo igra, ja. Ne, tako da v toliko se strinjam s to
unknown
marksistično
marksistično
Slavoj Žižek
tezo: oboje ga izkoriščajo, samo spet, rešitev ni pristno sočutje ali kaj, to je še vedno pokroviteljsko. Rešitev je čim boljše tretirati ga prijazno. Prej ste omenili Mel Brooksa, ne, in v bistvu od vseh ljudi v Hollywoodu je bil producent, ki je Lyncha povabil k režiji tega filma Človek slon, Mel Brooks. To pa nisem vedel, najbrž zato svojo ženo zrinil tudi. Ja. Tako da brez Mel Brooksa verjetno ne bi bilo Davida Lyncha, kot ga poznamo danes. Bi verjetno ostal nek lokalno znan avtor eksperimentalnih filmov. Ampak ja, ker zelo dobro, da ste to omenili, ker je zanimivo za razliko od snobov, ki pravijo edini pravi David Lynch je Eraserhead, prvi. Po mojem je tisti bolj kot vaja orkestra. Tam je vse te svoje eksperimentalne umazanije tako divje uprizoril, ampak kot spet vaja orkestra. To ni še pravi film. In prvi pravi film je zame Človek slon, pri čemer bi bilo spet zanimivo pogledati, do katere mere imamo elemente Lynchovska vesolja že pri Mel Brooksu. Recimo, ne rečem, da je cel film dober, ampak tisti Mel Brooks Kratka zgodovina sveta prvi del, recimo, meni se zdi to Lynchevsko genialno, ko Mel Brooks
tezo: oboje ga izkoriščajo, samo spet, rešitev ni pristno sočutje ali kaj, to je še vedno pokroviteljsko. Rešitev je čim boljše tretirati ga prijazno. Prej ste omenili Mel Brooksa, ne, in v bistvu od vseh ljudi v Hollywoodu je bil producent, ki je Lyncha povabil k režiji tega filma Človek slon, Mel Brooks. To pa nisem vedel, najbrž zato svojo ženo zrinil tudi. Ja. Tako da brez Mel Brooksa verjetno ne bi bilo Davida Lyncha, kot ga poznamo danes. Bi verjetno ostal nek lokalno znan avtor eksperimentalnih filmov. Ampak ja, ker zelo dobro, da ste to omenili, ker je zanimivo za razliko od snobov, ki pravijo edini pravi David Lynch je Eraserhead, prvi. Po mojem je tisti bolj kot vaja orkestra. Tam je vse te svoje eksperimentalne umazanije tako divje uprizoril, ampak kot spet vaja orkestra. To ni še pravi film. In prvi pravi film je zame Človek slon, pri čemer bi bilo spet zanimivo pogledati, do katere mere imamo elemente Lynchovska vesolja že pri Mel Brooksu. Recimo, ne rečem, da je cel film dober, ampak tisti Mel Brooks Kratka zgodovina sveta prvi del, recimo, meni se zdi to Lynchevsko genialno, ko Mel Brooks
unknown
igra nekega natakarja, pa ga povabijo na neko večerjo, pa mu rečejo: pazite, to je mogoče zadnja večerja. Na tisto večerjo, ne, in pol nosi krožnike in se spotakne in reče: oh Christ. In nek glas reče: yes please, a hočete kaj od mene? To je duh Lyncha. Saj v Lynchu je nekaj komičnega. To je bistvo. Upam, da se bomo potem pri Lost Highway lahko vrnili. Te stroge očetovske avtoritete niso samo divje
igra nekega natakarja, pa ga povabijo na neko večerjo, pa mu rečejo: pazite, to je mogoče zadnja večerja. Na tisto večerjo, ne, in pol nosi krožnike in se spotakne in reče: oh Christ. In nek glas reče: yes please, a hočete kaj od mene? To je duh Lyncha. Saj v Lynchu je nekaj komičnega. To je bistvo. Upam, da se bomo potem pri Lost Highway lahko vrnili. Te stroge očetovske avtoritete niso samo divje
Slavoj Žižek
brutalne, so imanentno komične. Zato še en greh glede filma, ki ne bo moje mnenje v nasprotju z večino. Zdaj vsi slavijo tega Denisa Villeneuva nova verzija Dune. Po tem, ko sem videl prvi del, sem jaz še vedno za Lynchev Dune. Mislim, da je to mojstrovina. Posebej ta hudoben tisti Baron Harkonnen. Tukaj ga igra v Villeneuvovem filmu Stellan Skarsgård lepo dobro, nima pa te komične napihnjenosti. V Lynchu je pa komičen lik najbolj hudoben. Greva naprej. Resnična zgodba je zgodba o 73-letnem Američanu Alvinu Straightu, ki opravi neverjetnih kilometrov poti s kosilnico, da bi po letih navezal stik z odtujenim bolnim bratom. Ta film je poznavalce Lyncha presenetil zato, ker so v njem zaman iskali transgresije, perverzije, to radikalno zlo. Pravzaprav v prvem prizoru filma celo vidimo napis Walt Disney Pictures presents. Tako da to je ena taka disneyjevska verzija Lyncha. Geni. To je en njegovih po teoretskih implikacijah mogoče celo največji film, bi rekel. Samo, a... teza je pa neverjetna. Tukaj imamo spet konkretno družbeno kritiko. Lynch se zaveda, da danes biti na nek način pervertiran, ne straight, je prevladujoča oblika morale. Danes velja za zastarelo, če si preprosto spodoben človek.
brutalne, so imanentno komične. Zato še en greh glede filma, ki ne bo moje mnenje v nasprotju z večino. Zdaj vsi slavijo tega Denisa Villeneuva nova verzija Dune. Po tem, ko sem videl prvi del, sem jaz še vedno za Lynchev Dune. Mislim, da je to mojstrovina. Posebej ta hudoben tisti Baron Harkonnen. Tukaj ga igra v Villeneuvovem filmu Stellan Skarsgård lepo dobro, nima pa te komične napihnjenosti. V Lynchu je pa komičen lik najbolj hudoben. Greva naprej. Resnična zgodba je zgodba o 73-letnem Američanu Alvinu Straightu, ki opravi neverjetnih kilometrov poti s kosilnico, da bi po letih navezal stik z odtujenim bolnim bratom. Ta film je poznavalce Lyncha presenetil zato, ker so v njem zaman iskali transgresije, perverzije, to radikalno zlo. Pravzaprav v prvem prizoru filma celo vidimo napis Walt Disney Pictures presents. Tako da to je ena taka disneyjevska verzija Lyncha. Geni. To je en njegovih po teoretskih implikacijah mogoče celo največji film, bi rekel. Samo, a... teza je pa neverjetna. Tukaj imamo spet konkretno družbeno kritiko. Lynch se zaveda, da danes biti na nek način pervertiran, ne straight, je prevladujoča oblika morale. Danes velja za zastarelo, če si preprosto spodoben človek.
unknown
Zato je moja stara teorija: danes levičar ne pomeni se iti velike transgresije. Desnica se jih že
Zato je moja stara teorija: danes levičar ne pomeni se iti velike transgresije. Desnica se jih že
Slavoj Žižek
gre. Desnica zdaj napada parlament
gre. Desnica zdaj napada parlament
unknown
januarja v Ameriki. Desnica ima vulgarne geste, preklinja, kaj. Nova populistična desnica je dovolj
januarja v Ameriki. Desnica ima vulgarne geste, preklinja, kaj. Nova populistična desnica je dovolj
Slavoj Žižek
vulgarna
vulgarna
unknown
in to je pogruntal Bernie
in to je pogruntal Bernie
unknown
Sanders. In
Sanders. In
Slavoj Žižek
politični
politični
unknown
dodatek: ko je bila tista, ko so bile tiste predvolitve za
dodatek: ko je bila tista, ko so bile tiste predvolitve za
Slavoj Žižek
demokratskega kandidata, ko nekateri razglašajo Davida Lyncha za desničarja, ni, je on podprl Bernieja Sandersa. A ni to paradoks? Če hočeš postmodernaga predsednika, perverzno že, preklinja, vulgaren, je to Donald Trump. Če pa si zamisliš nekoga, ki hoče biti samo navaden človek, sklicujoč se na, mislim naslavljajoč
demokratskega kandidata, ko nekateri razglašajo Davida Lyncha za desničarja, ni, je on podprl Bernieja Sandersa. A ni to paradoks? Če hočeš postmodernaga predsednika, perverzno že, preklinja, vulgaren, je to Donald Trump. Če pa si zamisliš nekoga, ki hoče biti samo navaden človek, sklicujoč se na, mislim naslavljajoč
unknown
moralno večino, ki zagovarja normalno dostojanstvo vsakdanjih ljudi. To, kar so si doslej prilastili konservativci, oprosti, je to Bernie Sanders. In jaz, se pravi teza tega filma je v tem:
moralno večino, ki zagovarja normalno dostojanstvo vsakdanjih ljudi. To, kar so si doslej prilastili konservativci, oprosti, je to Bernie Sanders. In jaz, se pravi teza tega filma je v tem:
Slavoj Žižek
živimo v svetu, kjer je perverzija že normalna. Zdaj je normalno etično
živimo v svetu, kjer je perverzija že normalna. Zdaj je normalno etično
unknown
dostojanstvo subverzija, je desna danes. In v tem smislu je Alvin Straight ta popolnoma najbolj Lynchevski, on je najbolj dolgčasen hkrati
dostojanstvo subverzija, je desna danes. In v tem smislu je Alvin Straight ta popolnoma najbolj Lynchevski, on je najbolj dolgčasen hkrati
Slavoj Žižek
pa dela tisto, kar je res subverzivno. In to je uspelo Lynchu tukaj, da je sam dolgčas brez kakršnekoli akcije in tako dalje te pritegne. Ker te začne zanimati, pa kak človek je to, pa kako je to zmožen narediti. Saj Lynch je priznal, da je bilo to v bistvu eno od njegovih najtežjih snemanj. Ravno zato, ker je najtežje posnet film, ki je tako linearen in preprost. Ja, samo seveda, sploh v tem, da je najtežje posnet tak film, ampak da je hkrati res dober film. Ne, da ti ga ChatGPT ali kateri o tem napiše, ne. To je absolutno najtežje narediti, ja. Tako da mislim, da če iščemo politiko v Davidu Lynchu, je ta Straight Story njegov veliki politični manifest. Ostalo, tukaj da pozitiven model. Tukaj je njegov odgovor tem popačenim očetom, vsemu negativnemu, kar se danes dogaja. Mulholland Drive je eno najbolj slavljenih del Davida Lyncha,
pa dela tisto, kar je res subverzivno. In to je uspelo Lynchu tukaj, da je sam dolgčas brez kakršnekoli akcije in tako dalje te pritegne. Ker te začne zanimati, pa kak človek je to, pa kako je to zmožen narediti. Saj Lynch je priznal, da je bilo to v bistvu eno od njegovih najtežjih snemanj. Ravno zato, ker je najtežje posnet film, ki je tako linearen in preprost. Ja, samo seveda, sploh v tem, da je najtežje posnet tak film, ampak da je hkrati res dober film. Ne, da ti ga ChatGPT ali kateri o tem napiše, ne. To je absolutno najtežje narediti, ja. Tako da mislim, da če iščemo politiko v Davidu Lynchu, je ta Straight Story njegov veliki politični manifest. Ostalo, tukaj da pozitiven model. Tukaj je njegov odgovor tem popačenim očetom, vsemu negativnemu, kar se danes dogaja. Mulholland Drive je eno najbolj slavljenih del Davida Lyncha,
unknown
tudi eden velikih
tudi eden velikih
Slavoj Žižek
hollywoodskih filmov, ki se seveda pogosto znajde na lestvicah najboljših filmov vseh časov. Je pa komercialno propadel. Žal je komercialno propadel. Je pa tudi eden najbolj enigmatičnih Lynchevih filmov, ki buri domišljijo in sproža neskončne interpretacije. Vprašanje, ki bo krojilo ta pogovor o tem filmu, je seveda, kaj se v tem filmu zares zgodi. Jaz mislim, in tukaj se strinjam, tako z Naomi Watts, ona je ena od teh igralk, ki, se opravičujem, če žalim katero feministko, ki ni samo vsaj meni, se opravičujem, seksualno privlačna, lepa, ampak je tudi kot igralka zelo inteligentna. In ona je potrdila Lynchevo mnenje, ki je rekel posebej ta film, ima spet zmedeno, ampak ima
hollywoodskih filmov, ki se seveda pogosto znajde na lestvicah najboljših filmov vseh časov. Je pa komercialno propadel. Žal je komercialno propadel. Je pa tudi eden najbolj enigmatičnih Lynchevih filmov, ki buri domišljijo in sproža neskončne interpretacije. Vprašanje, ki bo krojilo ta pogovor o tem filmu, je seveda, kaj se v tem filmu zares zgodi. Jaz mislim, in tukaj se strinjam, tako z Naomi Watts, ona je ena od teh igralk, ki, se opravičujem, če žalim katero feministko, ki ni samo vsaj meni, se opravičujem, seksualno privlačna, lepa, ampak je tudi kot igralka zelo inteligentna. In ona je potrdila Lynchevo mnenje, ki je rekel posebej ta film, ima spet zmedeno, ampak ima
unknown
izjemno jasno linijo. In linija je v tem, par na začetku, se pravi, pozabil sem ime, Naomi Watts, ki igra nadebudno, naivno igralko, ki pride nekje s podeželja. Betty in Rita. Ja, ja. In potem tista bolj fatalna ženska. Zanimivo je, kako občudujem, kako je to le film na neki ravni tudi o lezbičnem odnosu in kako vzorno Lynch tretira lezbičnost. On je pravi LGBT
izjemno jasno linijo. In linija je v tem, par na začetku, se pravi, pozabil sem ime, Naomi Watts, ki igra nadebudno, naivno igralko, ki pride nekje s podeželja. Betty in Rita. Ja, ja. In potem tista bolj fatalna ženska. Zanimivo je, kako občudujem, kako je to le film na neki ravni tudi o lezbičnem odnosu in kako vzorno Lynch tretira lezbičnost. On je pravi LGBT
Slavoj Žižek
osvobojen. Ne kot nekaj šokantnega, škandaloznega, ja, sta pač lezbični par, pika konec. Jaz bi poudaril v tem filmu prvo, prvo to, da imamo, jaz vedno rad vidim detajle. Eno potezo v čisti obliki, ki jo pogosto najdemo tudi v drugih filmih. Meni je najbolj priljubljen prizor tisti, ko neka pevka, pozabil katera, poje. Rebeka Del Rio. Ja, Rebeka Del Rio. Poje pesem in potem ona pade dol, glas gre naprej. Seveda je jasno, kaj se je zgodilo. Lynch ni v magiji. To je pač na playback je pela, pol se je pa zrušila. Ampak Lynchevski je tam moment sekunda dvoma, kako da glas vztraja. Ne. Ta osamosvojitev glasu. Ta igra z zvokom. Kako ni samo to, je narobe obrnjen zvočni film. V zvočnem filmu ponavadi, se še ko sem bil mlad, so tako delali, ko niso bili dobri mikrofoni, si potem posnel doposnel dialoge, zvoke, snemal si nemo. Pri njemu je pa nasprotno velikokrat. Zvok da štimungo. Zvok je temeljen. In slike so samo fantazmatske ilustracije zvoka. Hočem reči, da poleg tega elementa osamosvojenega glasu in klišejev in tako naprej, bi še nekaj poudaril. Ja, konsistentnost zgodbe. To je zgodba, ki se za razliko od Lost Highway, ki je tako prozorna, če pozorno gledaš, kaj se dogaja. Ona živi v svojih sanjah do zadnjih
osvobojen. Ne kot nekaj šokantnega, škandaloznega, ja, sta pač lezbični par, pika konec. Jaz bi poudaril v tem filmu prvo, prvo to, da imamo, jaz vedno rad vidim detajle. Eno potezo v čisti obliki, ki jo pogosto najdemo tudi v drugih filmih. Meni je najbolj priljubljen prizor tisti, ko neka pevka, pozabil katera, poje. Rebeka Del Rio. Ja, Rebeka Del Rio. Poje pesem in potem ona pade dol, glas gre naprej. Seveda je jasno, kaj se je zgodilo. Lynch ni v magiji. To je pač na playback je pela, pol se je pa zrušila. Ampak Lynchevski je tam moment sekunda dvoma, kako da glas vztraja. Ne. Ta osamosvojitev glasu. Ta igra z zvokom. Kako ni samo to, je narobe obrnjen zvočni film. V zvočnem filmu ponavadi, se še ko sem bil mlad, so tako delali, ko niso bili dobri mikrofoni, si potem posnel doposnel dialoge, zvoke, snemal si nemo. Pri njemu je pa nasprotno velikokrat. Zvok da štimungo. Zvok je temeljen. In slike so samo fantazmatske ilustracije zvoka. Hočem reči, da poleg tega elementa osamosvojenega glasu in klišejev in tako naprej, bi še nekaj poudaril. Ja, konsistentnost zgodbe. To je zgodba, ki se za razliko od Lost Highway, ki je tako prozorna, če pozorno gledaš, kaj se dogaja. Ona živi v svojih sanjah do zadnjih
unknown
minut je fantaziranje
minut je fantaziranje
Slavoj Žižek
in potem deli, ki so navidez nekonsistentni, pomenijo postopno prebujanje v realnost, ki se konča z umorom in samomorom. Ampak hkrati je pa neka resnica v tem. Resnica v pomenu, da sooči se na koncu s svojo resnico, se pravi v mojem grobem nadzoru,
in potem deli, ki so navidez nekonsistentni, pomenijo postopno prebujanje v realnost, ki se konča z umorom in samomorom. Ampak hkrati je pa neka resnica v tem. Resnica v pomenu, da sooči se na koncu s svojo resnico, se pravi v mojem grobem nadzoru,
unknown
je to le srečen konec. Tudi če se ubije, sooči se s tem, kaj je resnica. O tem filmu ni več veliko drugega povedati. Zakaj? To te bo pa presenetilo, ker ga se nisem res požrl,
je to le srečen konec. Tudi če se ubije, sooči se s tem, kaj je resnica. O tem filmu ni več veliko drugega povedati. Zakaj? To te bo pa presenetilo, ker ga se nisem res požrl,
Slavoj Žižek
ker mislim, da je to njegov največji film in eden največjih filmov vseh časov. V tem filmu je nekaj tako edinstvenega, tako te zagrabi in to je čar, če prav, če bereš dobesedno, se moraš vedno vprašati. Recimo posebej v zadnji tretjini, ko se prebujaš v realnost, pa se včasih mešajo osebe, ona spet postane fiktivna, Naomi Watts, figura sebe, ampak to je preprosto postopno prebujanje v realnost, se pravi ni nobene velike zmede, vedno moraš upoštevati to, da je
ker mislim, da je to njegov največji film in eden največjih filmov vseh časov. V tem filmu je nekaj tako edinstvenega, tako te zagrabi in to je čar, če prav, če bereš dobesedno, se moraš vedno vprašati. Recimo posebej v zadnji tretjini, ko se prebujaš v realnost, pa se včasih mešajo osebe, ona spet postane fiktivna, Naomi Watts, figura sebe, ampak to je preprosto postopno prebujanje v realnost, se pravi ni nobene velike zmede, vedno moraš upoštevati to, da je
unknown
zelo linearna zgodba in to je mojstrovina zame. Narediti linearno zgodbo, ki pa je potem polna superpozicij, dvoumnosti in tako naprej.
zelo linearna zgodba in to je mojstrovina zame. Narediti linearno zgodbo, ki pa je potem polna superpozicij, dvoumnosti in tako naprej.
Slavoj Žižek
Ampak gledalci, predvsem tisti, ki bodo mogoče prvič
Ampak gledalci, predvsem tisti, ki bodo mogoče prvič
unknown
gledali ta film, bodo sigurno opazili,
gledali ta film, bodo sigurno opazili,
Slavoj Žižek
da vseeno pa prvi del,
da vseeno pa prvi del,
unknown
ki je fantazija, je veliko bolj koherenten kot drugi del oziroma teh minut ob koncu, ki zastopa realnost. To je pač psihoanalitična teorija. Ja, v tem pomenu Lacan reče, to, kar mi izkušamo kot
ki je fantazija, je veliko bolj koherenten kot drugi del oziroma teh minut ob koncu, ki zastopa realnost. To je pač psihoanalitična teorija. Ja, v tem pomenu Lacan reče, to, kar mi izkušamo kot
Slavoj Žižek
realnost, je vedno strukturirano skozi fantazmo. Brez fantazije, ne v pomenu sanjarjenja, ampak v pomenu, da realnost je nekonsistentna zmeda in v realno izkušnjo si mi organiziramo skozi neko naracijo, zgodbo. Se pravi lahko tudi rečemo v Lacanovskem žargonu, da je ta film film o prekoračitvi fantazme. O prebujanju v ne samo realnost v običajnem pomenu. Realnost v običajnem pomenu je že strukturirana skozi fantazmo, ampak pravo prebujenje. In ko vidiš, kaj si v realnem, je seveda edina rešitev samomor. Ampak se mi vseeno zdi, da odpira nek plast vprašanj ravno o tem, kdaj se fantazija konča, kdaj se mora končati ta fantazija. Tukaj je film izjemno, oprosti, da te prekinem. Tukaj je film po mojem dvoumen v pomenu, da ni od te točke. Ampak če prav točno veš, kaj se dogaja, pa meša. Pa ni, ampak je. To v bistvu fantazija se začne krhati točno takrat, ko pride do neke ljubezenske harmonije med njima, ko pride do konca koncev spolnosti. To je pa isti motiv kot Lost Highway. Spet zakaj imam rajši kot film Mulholland Drive? Zato ker Lost Highway je zame, in slišal sem po tisti govorici, da to Lynchu ni bilo všeč, ko sem poudarjal, da če ima kje problem z Lost Highway, je ta, da je preveč jasen, premočrten film. Nima te fine dvoumnosti ali superpozicije, kot jo ima Mulholland Drive. Ker Lost Highway je pa izjemno zanimiv, ampak zato mogoče ni tako vrhunski kot film, je izjemno zanimiv kot sežetek, še bolj kot Blue Velvet, Lynchove, bom rekel ideologije, ali je v tem primeru isto, kritike ideologije. Na primer to je Lynch v čisti obliki. Neka scena, ko Eddy, tisti v fantazijskem svetu figura grobega očeta. To je zame Lynch v čisti obliki. Čista paralela tisti sceni, ko Bobby Peru reče, potem ko razburi žensko: ne, hvala za ponudbo, mogoče kdaj drugič. Tukaj je pa to. On pelje glavnega junaka z avtom in, če prav se spomnim, nek avto jih grobo prehiti ali kaj. In on potem divje začne voziti, porine ta avto v na rob ceste in kaj bi človek pričakoval? On je mafijoz, ubija, gangster. Dick Laurent oziroma Eddy. Da bo nekaj ga pretepel, rekel svojim spremljevalcem. Ne, v divji obliki psovanja da izjemno racionalno mnenje. Reče: pa ti veš, koliko ljudi umre zaradi nesreč, pa a ne bi upošteval pravila? Follow the rules. Pa kako lahko tako? In teza je tukaj zelo pesimistična, da normalna zdrava avtoriteta danes ne deluje več. Moraš igrati klovna, da sploh daš sporočilo normalne avtoritete. Drugi detajl, ki me tukaj fascinira, je ta skoraj preveč premočrtna zgodba, je pa zanimiva. Prva slaba tretjina filma je preprosto, imamo par, Bill Pullman pa Rosanna Arquette, njegova žena. Zakon ne deluje, ker je on, kot je jasno namignjen, napol ali v osnovi impotenten. Ker recimo je celo taka, to je po moje nekaj najhujšega, kar ti lahko ženska med ali po seksualnem aktu naredi: tako prijazno ga potreplja. Odvisno od negotovosti moškega. Ja, ja. Ampak tako kot ona naredi, je po moje to. Se pravi on, njega njegova impotentnost in hladnost žene, ker je pač moški šovinist, krivi ženo. Se pravi to je realnost. On pobesni in jo ubije. In potem ko se spremeni v Petea, v nekega mlajšega, bolj
realnost, je vedno strukturirano skozi fantazmo. Brez fantazije, ne v pomenu sanjarjenja, ampak v pomenu, da realnost je nekonsistentna zmeda in v realno izkušnjo si mi organiziramo skozi neko naracijo, zgodbo. Se pravi lahko tudi rečemo v Lacanovskem žargonu, da je ta film film o prekoračitvi fantazme. O prebujanju v ne samo realnost v običajnem pomenu. Realnost v običajnem pomenu je že strukturirana skozi fantazmo, ampak pravo prebujenje. In ko vidiš, kaj si v realnem, je seveda edina rešitev samomor. Ampak se mi vseeno zdi, da odpira nek plast vprašanj ravno o tem, kdaj se fantazija konča, kdaj se mora končati ta fantazija. Tukaj je film izjemno, oprosti, da te prekinem. Tukaj je film po mojem dvoumen v pomenu, da ni od te točke. Ampak če prav točno veš, kaj se dogaja, pa meša. Pa ni, ampak je. To v bistvu fantazija se začne krhati točno takrat, ko pride do neke ljubezenske harmonije med njima, ko pride do konca koncev spolnosti. To je pa isti motiv kot Lost Highway. Spet zakaj imam rajši kot film Mulholland Drive? Zato ker Lost Highway je zame, in slišal sem po tisti govorici, da to Lynchu ni bilo všeč, ko sem poudarjal, da če ima kje problem z Lost Highway, je ta, da je preveč jasen, premočrten film. Nima te fine dvoumnosti ali superpozicije, kot jo ima Mulholland Drive. Ker Lost Highway je pa izjemno zanimiv, ampak zato mogoče ni tako vrhunski kot film, je izjemno zanimiv kot sežetek, še bolj kot Blue Velvet, Lynchove, bom rekel ideologije, ali je v tem primeru isto, kritike ideologije. Na primer to je Lynch v čisti obliki. Neka scena, ko Eddy, tisti v fantazijskem svetu figura grobega očeta. To je zame Lynch v čisti obliki. Čista paralela tisti sceni, ko Bobby Peru reče, potem ko razburi žensko: ne, hvala za ponudbo, mogoče kdaj drugič. Tukaj je pa to. On pelje glavnega junaka z avtom in, če prav se spomnim, nek avto jih grobo prehiti ali kaj. In on potem divje začne voziti, porine ta avto v na rob ceste in kaj bi človek pričakoval? On je mafijoz, ubija, gangster. Dick Laurent oziroma Eddy. Da bo nekaj ga pretepel, rekel svojim spremljevalcem. Ne, v divji obliki psovanja da izjemno racionalno mnenje. Reče: pa ti veš, koliko ljudi umre zaradi nesreč, pa a ne bi upošteval pravila? Follow the rules. Pa kako lahko tako? In teza je tukaj zelo pesimistična, da normalna zdrava avtoriteta danes ne deluje več. Moraš igrati klovna, da sploh daš sporočilo normalne avtoritete. Drugi detajl, ki me tukaj fascinira, je ta skoraj preveč premočrtna zgodba, je pa zanimiva. Prva slaba tretjina filma je preprosto, imamo par, Bill Pullman pa Rosanna Arquette, njegova žena. Zakon ne deluje, ker je on, kot je jasno namignjen, napol ali v osnovi impotenten. Ker recimo je celo taka, to je po moje nekaj najhujšega, kar ti lahko ženska med ali po seksualnem aktu naredi: tako prijazno ga potreplja. Odvisno od negotovosti moškega. Ja, ja. Ampak tako kot ona naredi, je po moje to. Se pravi on, njega njegova impotentnost in hladnost žene, ker je pač moški šovinist, krivi ženo. Se pravi to je realnost. On pobesni in jo ubije. In potem ko se spremeni v Petea, v nekega mlajšega, bolj
unknown
privlačnega moškega, to je njegovo fantaziranje v zaporu. In je izjemno zanimivo strukturirano. Ker v tem fantaziranju je on mlajši človek, privlačen, potenten in tako naprej in uspešen, ampak Eddy,
privlačnega moškega, to je njegovo fantaziranje v zaporu. In je izjemno zanimivo strukturirano. Ker v tem fantaziranju je on mlajši človek, privlačen, potenten in tako naprej in uspešen, ampak Eddy,
Slavoj Žižek
gangster, je ta očetovski lik in je zanimivo, skoraj Lacanovsko, kako fantazma potvori realnost. V realnosti je preprosto slab zakon, ona je frigidna, on je impotenten. V fantazmi pa sta oba izjemno potentna, tudi ona, igrajo isto igralko v fantazmatski sceni Patricia Arquette, se mi zdi, ja. In si ga blazno želi. Kaj se pa zgodi? Ravno ko bi moralo priti do big banga, do velikega seksa, ko se že naga objemata, se mu ona izmuzne in reče: you will never have me. In ta trenutek se on prebudi v zaporu ali ne vem kje v realnosti. Se pravi jaz bi tukaj
gangster, je ta očetovski lik in je zanimivo, skoraj Lacanovsko, kako fantazma potvori realnost. V realnosti je preprosto slab zakon, ona je frigidna, on je impotenten. V fantazmi pa sta oba izjemno potentna, tudi ona, igrajo isto igralko v fantazmatski sceni Patricia Arquette, se mi zdi, ja. In si ga blazno želi. Kaj se pa zgodi? Ravno ko bi moralo priti do big banga, do velikega seksa, ko se že naga objemata, se mu ona izmuzne in reče: you will never have me. In ta trenutek se on prebudi v zaporu ali ne vem kje v realnosti. Se pravi jaz bi tukaj
unknown
spomnil na to slavno Lacanovo interpretacijo Freudovih sanj: oče, ali ne vidiš, da gorim? Kjer je logika tudi
spomnil na to slavno Lacanovo interpretacijo Freudovih sanj: oče, ali ne vidiš, da gorim? Kjer je logika tudi
Slavoj Žižek
v tem: ti nekaj tragičnega se ti je zgodilo, zaspiš in o nečem sanjaš. Ne bom šel v podrobnosti, samo sanje so tako grozne, v sanjah naletiš
v tem: ti nekaj tragičnega se ti je zgodilo, zaspiš in o nečem sanjaš. Ne bom šel v podrobnosti, samo sanje so tako grozne, v sanjah naletiš
unknown
na nekaj še bolj groznega, da se raje prebudiš v grozljivo realnost. Pravo grozo
na nekaj še bolj groznega, da se raje prebudiš v grozljivo realnost. Pravo grozo
Slavoj Žižek
srečaš v sanjah. In to se tukaj zgodi. Ko on, ko se znebi Eddyja in je končno sam, da izpolnita ta akt, tudi tam se vse propade in se raje prebudi v realnost. Se pravi, kaj je tukaj važno? Da vidiš, kako je ta njegov Lynchev tipični lik tega grotesknega, hiperaktivnega moškega, ki je dvoumen lik, hkrati izjemno krut, hkrati komičen in tako naprej, da to ni izraz nekih realnih družbenih razmerij, ampak je brutalno poenostavljeno psihoanalitično rečeno, to je fantazma napol impotentnega sodobnega moškega, ki hoče maskirati svojo impotenco, nezainteresiranost, tako da jo projicira v zunanjo oviro. Vse bi bilo lepo, če me ne bi ta grozljiv očetovski lik teroriziral. In tudi to se zruši. Kakorkoli obračamo, Izgubljena avtocesta res ni ravno feminističen film, ne. V bistvu gre res za, mislim, zdi se mi, da v njem res manjka ta vsaj malo ženskega pogleda na vse. Vsaj malo bi se ženski lik. Tukaj se pa strinjam, zato je Mulholland Drive naj, naj, največji. Veš, kaj mi je tudi všeč v Mulholland Drive? To je predstavljeno, če prav sta lezbijki, sta pa tudi erotični odnos z moškimi, to je predstavljeno kot nekaj normalnega. Ne tega filma ni treba slaviti kot: a vidite, kako drzen, lezbičnost predstavi kot nekaj normalnega. Ne, to je preprosto del sveta. Zdaj si mi pa ti tukaj, si pa zdaj ti, ker sva v teoriji, nekaj dala misliti, kar pa še jaz nisem opazil. Ja, da je na žalost Lost Highway veliko manj kot ostali njegovi filmi nefeminističen. Mislim, problem je striktno problem moškega, kako rešiti svojo impotenco. Ženska je samo razcepljena, to je njegova fantazma v dva tipa objektov: frigidna pa poželjiva. Za konec še čisto na kratko vprašanje o statusu Davida Lyncha danes. Od Inland Empire, Notranja cesarstva od leta ni posnel nobenega filma, oziroma je posnel tretjo sezono serije Twin Peaks. Ki je na žalost, jaz sem se z vsem upanjem vrgel v gledanje tretje sezone Twin Peaks. Običajni lažni ljubitelji Lyncha so tisti, ki jim že druga sezona ni šla. Ampak jaz mislim, da druga sezona se še da rešiti. Točno s stališča, da izgine očetovska avtoriteta pa
srečaš v sanjah. In to se tukaj zgodi. Ko on, ko se znebi Eddyja in je končno sam, da izpolnita ta akt, tudi tam se vse propade in se raje prebudi v realnost. Se pravi, kaj je tukaj važno? Da vidiš, kako je ta njegov Lynchev tipični lik tega grotesknega, hiperaktivnega moškega, ki je dvoumen lik, hkrati izjemno krut, hkrati komičen in tako naprej, da to ni izraz nekih realnih družbenih razmerij, ampak je brutalno poenostavljeno psihoanalitično rečeno, to je fantazma napol impotentnega sodobnega moškega, ki hoče maskirati svojo impotenco, nezainteresiranost, tako da jo projicira v zunanjo oviro. Vse bi bilo lepo, če me ne bi ta grozljiv očetovski lik teroriziral. In tudi to se zruši. Kakorkoli obračamo, Izgubljena avtocesta res ni ravno feminističen film, ne. V bistvu gre res za, mislim, zdi se mi, da v njem res manjka ta vsaj malo ženskega pogleda na vse. Vsaj malo bi se ženski lik. Tukaj se pa strinjam, zato je Mulholland Drive naj, naj, največji. Veš, kaj mi je tudi všeč v Mulholland Drive? To je predstavljeno, če prav sta lezbijki, sta pa tudi erotični odnos z moškimi, to je predstavljeno kot nekaj normalnega. Ne tega filma ni treba slaviti kot: a vidite, kako drzen, lezbičnost predstavi kot nekaj normalnega. Ne, to je preprosto del sveta. Zdaj si mi pa ti tukaj, si pa zdaj ti, ker sva v teoriji, nekaj dala misliti, kar pa še jaz nisem opazil. Ja, da je na žalost Lost Highway veliko manj kot ostali njegovi filmi nefeminističen. Mislim, problem je striktno problem moškega, kako rešiti svojo impotenco. Ženska je samo razcepljena, to je njegova fantazma v dva tipa objektov: frigidna pa poželjiva. Za konec še čisto na kratko vprašanje o statusu Davida Lyncha danes. Od Inland Empire, Notranja cesarstva od leta ni posnel nobenega filma, oziroma je posnel tretjo sezono serije Twin Peaks. Ki je na žalost, jaz sem se z vsem upanjem vrgel v gledanje tretje sezone Twin Peaks. Običajni lažni ljubitelji Lyncha so tisti, ki jim že druga sezona ni šla. Ampak jaz mislim, da druga sezona se še da rešiti. Točno s stališča, da izgine očetovska avtoriteta pa
unknown
vse te čudne figure in tako
vse te čudne figure in tako
Slavoj Žižek
naprej. Tretje sezone se ne da rešiti, po mojem. Nekaj drugega je veliko huje. On je imel stalno on, David Lynch, to tendenco k New Age spiritualnosti in bi bilo treba tudi pogledati, kako to vseeno mogoče popači neke njegove filme. In postal je pač obseden od tega. Nekaj časa je imel neki popolnoma nor projekt: začel je zbirati denar, da bi zgradil neko gigantsko kupolo, kjer bi zbral vsaj ljudi, ki bi hkrati meditirali. In teorija je bila nora, da bi se s tem, če bi na istem mestu toliko ljudi hkrati meditiralo, sprožil nek svetovni proces, ki bi spremenil psihično držo celotnega prebivalstva zemlje in bi to prineslo mir in tako naprej. Jaz se bojim, da res on misli, da transcendentalna meditacija lahko reši svet politične probleme. Ja. In to je zelo žalostno in za nazaj, kot že rečeno, lahko celo vidimo, samo tukaj nimamo časa, bi bilo ključno interpretirati Inland Empire in vse to, kjer še proba biti David Lynch, vidiš pa, kako mu univerzum razpade. In potem, da ne znori, se gre meditacijo. Zelo žalostno. Ampak v ciklu filmov predvajamo njegova najboljša dela, tako da, kot sem rekel, v čem je njegov čar? Nobenega velikega mega triumfa ni imel, ampak to me vedno zanima. Kratka zgodbica. Moj najbolj priljubljen glasbeni teoretik, zdaj na žalost umrl, Charles Rosen, je napisal nek zbornik člankov, en je izjemno zanimiv: Kdaj je Ludwig van Beethoven postal ta pravi klasika? In je prav lociral: po Tretji simfoniji, Heroica, tam nekje, ne da bi bil kadarkoli zelo popularen, so naenkrat vsi v Nemčiji vedeli, to je to. On je ta pravi, on je naš. Čeprav nikoli ni imel mega triumfov. In kaj je bilo to delo, kaj je bil razlog, da so vedeli, da je to to? Da zelo zapleteno razlago, ne bi šel v to. Samo hočem reči, da pri Lynchu se je isto zgodilo. Ta vsa njegova popularnost, to je bilo strogo omejeno na neke intelektualne kroge,
naprej. Tretje sezone se ne da rešiti, po mojem. Nekaj drugega je veliko huje. On je imel stalno on, David Lynch, to tendenco k New Age spiritualnosti in bi bilo treba tudi pogledati, kako to vseeno mogoče popači neke njegove filme. In postal je pač obseden od tega. Nekaj časa je imel neki popolnoma nor projekt: začel je zbirati denar, da bi zgradil neko gigantsko kupolo, kjer bi zbral vsaj ljudi, ki bi hkrati meditirali. In teorija je bila nora, da bi se s tem, če bi na istem mestu toliko ljudi hkrati meditiralo, sprožil nek svetovni proces, ki bi spremenil psihično držo celotnega prebivalstva zemlje in bi to prineslo mir in tako naprej. Jaz se bojim, da res on misli, da transcendentalna meditacija lahko reši svet politične probleme. Ja. In to je zelo žalostno in za nazaj, kot že rečeno, lahko celo vidimo, samo tukaj nimamo časa, bi bilo ključno interpretirati Inland Empire in vse to, kjer še proba biti David Lynch, vidiš pa, kako mu univerzum razpade. In potem, da ne znori, se gre meditacijo. Zelo žalostno. Ampak v ciklu filmov predvajamo njegova najboljša dela, tako da, kot sem rekel, v čem je njegov čar? Nobenega velikega mega triumfa ni imel, ampak to me vedno zanima. Kratka zgodbica. Moj najbolj priljubljen glasbeni teoretik, zdaj na žalost umrl, Charles Rosen, je napisal nek zbornik člankov, en je izjemno zanimiv: Kdaj je Ludwig van Beethoven postal ta pravi klasika? In je prav lociral: po Tretji simfoniji, Heroica, tam nekje, ne da bi bil kadarkoli zelo popularen, so naenkrat vsi v Nemčiji vedeli, to je to. On je ta pravi, on je naš. Čeprav nikoli ni imel mega triumfov. In kaj je bilo to delo, kaj je bil razlog, da so vedeli, da je to to? Da zelo zapleteno razlago, ne bi šel v to. Samo hočem reči, da pri Lynchu se je isto zgodilo. Ta vsa njegova popularnost, to je bilo strogo omejeno na neke intelektualne kroge,
unknown
malo bolj tudi drugi. Predvsem edino resna popularna v Ameriki zadeva je bila vsaj prva sezona Twin
malo bolj tudi drugi. Predvsem edino resna popularna v Ameriki zadeva je bila vsaj prva sezona Twin
Slavoj Žižek
Peaks. Televizija mislim, da ga je naredila dostopnega masam, ne, takrat prvič. Ja, ampak že takrat nekje ali pa mogoče še s katerim filmom potem, Elephant Man, Twin Peaks, mogoče še Blue Velvet, takrat, tudi če ni komercialno uspelo, naenkrat smo vsi vedeli: on je to. On je, če ne največji, pa en od res velikih. Ta misterij me zelo zanima in čeprav cinično bi lahko rekel to, kar je Hitchcock rekel o Vrtoglavici. Je rekel: prvo je bil film
Peaks. Televizija mislim, da ga je naredila dostopnega masam, ne, takrat prvič. Ja, ampak že takrat nekje ali pa mogoče še s katerim filmom potem, Elephant Man, Twin Peaks, mogoče še Blue Velvet, takrat, tudi če ni komercialno uspelo, naenkrat smo vsi vedeli: on je to. On je, če ne največji, pa en od res velikih. Ta misterij me zelo zanima in čeprav cinično bi lahko rekel to, kar je Hitchcock rekel o Vrtoglavici. Je rekel: prvo je bil film
unknown
komercialno neuspeh, potem je postal klasika. In Hitchcock v svojem duhu, ker
komercialno neuspeh, potem je postal klasika. In Hitchcock v svojem duhu, ker
Slavoj Žižek
mu je všeč, je rekel: kje pa
mu je všeč, je rekel: kje pa
unknown
je tisto vmesno obdobje, ko bo klasika, ko bi
je tisto vmesno obdobje, ko bo klasika, ko bi
Slavoj Žižek
denar res služil? Lynch je to. Veš, kdo je njegova dobra vila? Tisti italijanski producent Dino De Laurentiis. On, ne vem, če je že pri Elephant Man bil, ampak on je vrgel ogromno denarja v Dune. In njegov veliki dosežek, brez tega vprašanje, če bi Lynch bil, je, da mu je dal še eno šanso z Blue Velvet. Kljub Duneu, kljub temu 50-milijonskemu polomiji. Ja. In mislim v tem pomenu, da ga je David Lynch, poleg tega, koliko je on ustvaril teh stvari, na primer Rammstein v nekem intervjuju, jaz jih občudujem, so priznali, tista dva, dve pesmi sta v Lost Highway, se mi zdi, ker je nek tipičen Lynchevski prizor: greš v nek prepovedan prostor, tako kot
denar res služil? Lynch je to. Veš, kdo je njegova dobra vila? Tisti italijanski producent Dino De Laurentiis. On, ne vem, če je že pri Elephant Man bil, ampak on je vrgel ogromno denarja v Dune. In njegov veliki dosežek, brez tega vprašanje, če bi Lynch bil, je, da mu je dal še eno šanso z Blue Velvet. Kljub Duneu, kljub temu 50-milijonskemu polomiji. Ja. In mislim v tem pomenu, da ga je David Lynch, poleg tega, koliko je on ustvaril teh stvari, na primer Rammstein v nekem intervjuju, jaz jih občudujem, so priznali, tista dva, dve pesmi sta v Lost Highway, se mi zdi, ker je nek tipičen Lynchevski prizor: greš v nek prepovedan prostor, tako kot
unknown
tista Red Lounge v Twin Peaks, kjer so spake seksualnosti, kjer se
tista Red Lounge v Twin Peaks, kjer so spake seksualnosti, kjer se
Slavoj Žižek
groze dogajajo. In za glasbo je tam zbral Rammstein in on je, samo zaradi tega, in paradoks je, čeprav ni zaslužil film denar, on je naredil,
groze dogajajo. In za glasbo je tam zbral Rammstein in on je, samo zaradi tega, in paradoks je, čeprav ni zaslužil film denar, on je naredil,
unknown
sami priznajo, iz
sami priznajo, iz
Slavoj Žižek
Rammsteina, nemškega fenomena, svetovni fenomen. To je čudež, ki me zanima, tudi če ne uspe, je pa definiral cel trend. To so zame ta pravi umetniki. Najlepša hvala, Slavoj Žižek, za obisk v studiu. Hvala tebi, ampak za nek zelo natančen razlog. Šla si mi na jetra, ker si velikokrat zadela
Rammsteina, nemškega fenomena, svetovni fenomen. To je čudež, ki me zanima, tudi če ne uspe, je pa definiral cel trend. To so zame ta pravi umetniki. Najlepša hvala, Slavoj Žižek, za obisk v studiu. Hvala tebi, ampak za nek zelo natančen razlog. Šla si mi na jetra, ker si velikokrat zadela
unknown
žebljico na glavico
žebljico na glavico
Slavoj Žižek
zelo natančno in me prisilila, da sem stvari malo premislil. To mi gre izjemno na jetra,
zelo natančno in me prisilila, da sem stvari malo premislil. To mi gre izjemno na jetra,
unknown
zato
zato
Slavoj Žižek
sem ti pa še bolj hvaležen. To je bila televizorka Slavojem Žižkom. Vabljeni k spremljanju cikla filmov Davida Lyncha, pa tudi naših strani na Facebooku in Instagramu, na katerih vsak dan dobite informacije o filmih, serijah in dokumentarcih na Televiziji Slovenija.
sem ti pa še bolj hvaležen. To je bila televizorka Slavojem Žižkom. Vabljeni k spremljanju cikla filmov Davida Lyncha, pa tudi naših strani na Facebooku in Instagramu, na katerih vsak dan dobite informacije o filmih, serijah in dokumentarcih na Televiziji Slovenija.
unknown
Srečno.
Srečno.